TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v II. točki izreka sodbe znesek 79.057,57 EUR zniža na znesek 56.823,82 EUR;

- v III. točki izreka sodbe znesek 17.934,50 EUR zviša na znesek 40.168,45 EUR;

- v IV. točki izreka sodbe znesek 8.225,67 EUR zniža na znesek 6.515,39 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne ter se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 420,25 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Nobenega dvoma ni o tem, da je odgovornost toženke za svojega zavarovanca objektivna, saj je vozilo proti udeležencu v prometu nevarna stvar. Ne more biti dvoma niti o tem, da je objektivna odgovornost podana tudi v primeru, ko se udeleženec v času nesreče nahaja v vozilu, zato je sodišče pravilno uporabilo 153. člen OZ. Je pa zmotno zaključilo, da ob upoštevanju standarda skrbnosti povprečnega človeka, tožnik ni mogel presoditi, ali je voznik vinjen, ker je ta kazal le manjše znake alkoholiziranosti in ne očitnih. Iz zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja nedvoumno izhaja, da so bili znaki alkoholiziranosti pri vozniku vidni. Tudi če je določene znake pri vozniku pripisati šoku zaradi prometne nesreče, pa v nobenem primeru ni mogoče pripisati prometni nesreči vonja po alkoholu, kar je policist A. A. potrdil v tem postopku ob svojem zaslišanju. Ta vonj je potrdil tudi zdravnik približno uro po prometni nesreči. Tožnik je v trenutku, ko se je vsedel v vozilo, lahko pri vozniku zaznal vsaj vonj po alkoholu, če ne tudi drugih znakov, ki so bili zaznavni.

V primeru soprispevka zaradi okoliščine, ker sopotnik presede k vinjenemu vozniku, ne da bi predhodno skrbno preveril, ali to lahko stori brez škode za svoje zdravje in življenje, so lahko podani različni dejanski položaji, pritožbeno sodišče pa pritrjuje toženki, da je v tem primeru utemeljen tožnikov soprispevek v višini 20 %, saj v obravnavani zadevi ne gre za tako imenovano ekscesno popivanje, kjer je sodna praksa z najnovejšo odločitvijo revizijskega sodišča soprispevek povišala na 50 %.

Toženka ima prav, da se privezanost z varnostnim pasom ne domneva, a kadar z izvedenimi dokazi ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja, je treba uporabiti pravilo o dokaznem bremenu. Dokazno breme pa pomeni, da trditve vedno dokazuje stranka, ki jih podaja. Toženka podaja ugovor soprispevka ter zatrjuje, da tožnik z varnostnim pasom ni bil pripet, zato je bilo dokazno breme, da to dejstvo dokaže, na njej. Tudi če se v obravnavanem primeru dokazno breme zaradi težavnosti dokazovanja zniža na stopnjo nadpolovične verjetnosti, ob izvedenih dokazih ni mogoče govoriti, da je toženka s takšno verjetnostjo dokazala, da tožnik z varnostnim pasom ni bil pripet.

Sodišče določa odškodnino po posameznih postavkah, a je odškodnina enotni pojem in je treba presoditi, ali je pravilno prisojen končni skupni znesek, ne glede na to, da lahko posamezne postavke med primerljivimi zadevami delno odstopajo.