TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Obrtnik - izdelovalec sodavice in drugih brezalkoholnih pijač, ki je
izdelal in prodal alkoholne pijače, čeprav za tako dejavnost ni imel
obrtnega dovoljenja, ni storil kaznivega dejanja nedovoljene trgovine
po 2. odstavku 147. člena KZ SRS, če je pijačo delal sam, od drugih
pa so sodelovali le delavci, ki so bili pri njem redno zaposleni.

Sodišče prve stopnje je s sodbo spoznalo obdooženca za krivega
kaznivega dejanja nedovoljene trgovine po 4. in 2. odst. 147. čl. KZS
ter mu izreklo pogojno obsodbo. Sodišče druge stopnje je ugodilo
pritožbi zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako,
da je obdolženca po 1. tč. 350. čl. ZKP oprostilo obtožbe. Javni
tožilec SRS je zoper pravnomočno drugostopno sodbo vložil zahtevo za
varstvo zakonitosti, v kateri je predlagal, naj se ugotovi, da je bil
v korist obdolženca kršen kazenski zakon SRS v določbi 4. in 2. odst.
147. člena. V obrazložitvi sodbe Vrhovnega sodišča SRS, s katero je
bila zahteva javnega tožilca SRS za varstvo zakonitosti zavrnjena kot
neutemeljena, je navedeno naslednje:
Vsake proizvodnje brez obrtnega dovoljenja še ni moč brez nadaljnjega
šteti za neupravičeno organiziranje izdelovanja blaga kot element
kaznivega dejanja nedovoljene trgovine po 2. odst. 147. čl. KZS. To
še zlasti velja za določeno število alkoholnih pijač, ki naj bi jih
po opisu dejanja, vsebovanem v obtožnici, proizvedel obdolženec kot
obrtnik - izdelovalec sodavice in drugih brezalkoholnih pijač, sam in
po svojih delavcih. Pri neupravičenem organiziranju izdelovanja blaga
po 2. odst. 147. čl. KZS gre predvsem za blago, pridobljeno s tujo
delovno silo, v obtožbi pa je na prvem mestu bilo prav delo samega
obdolženca, delo drugih pa le kot njegovih delavcev v okviru njegove
obrtne delavnice. Proizvodnja brez obrtnega dovoljenja je lahko po 1.
tč. 1. odst. 152. čl. obrtnega zakona prekršek. Vendar pa vsaka
prodaja ali celo ukvarjanje s prodajo blaga, prozvedenega brez
obrtnega dovoljenja, še ni hkrati kaznivo dejanje. iz 1. in 2. odst.
147. čl. KZS izhaja, da prodajanje lastnih proizvodov še ne zadošča
za kaznivo dejanje nedovoljene trgovine. Za nedovoljeno trgovino je
treba z namenom prodaje blago kupiti ali pa ga prodajati potem, ko bi
storilec neupravičeno organiziral njegovo izdelovanje. Iz obtožbe
sicer ni moč razbrati, koliko dela je odpadlo na samega obdolženca in
koliko na njegove delavce, očitno pa je, da je šlo le za delavce v
njegovi obrtni delavnici. Prav ta, v bistvu pomanjkljiv opis dejanja,
pa še ni dovolj za pravni sklep, da je obdolženec že neupravičeno
organiziral izdelovanje žganih pijač na način in v obsegu, kot ga
narekuje zakonski znak kaznivega dejanja iz 2. odst. 147. čl. KZS.
Zato je bilo treba zahtevo javnega tožilca za varstvo zakonitosti
zavrniti kot neutemeljeno.