TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 14/2004 z dne 12. 10. 2004 se ne sprejme.

Tožbeni zahtevek tožnika (povračilo prikrajšanja, nastalega zaradi nezakonitega ravnanja pritožnice) ni tak, da pritožnica ob potrebni skrbnosti ne bi mogla predvideti, da ga bo sodišče opredelilo kot odškodninski zahtevek. Tudi sicer pritožnica ni izkazala, na kakšen način bi lahko v primeru, če bi ji bilo sporno stališče Vrhovnega sodišča znano, učinkoviteje izkoristila svojo pravico do izjave v postopku. Zgolj s pavšalnim sklicevanjem na to, da naj bi ji bila odvzeta možnost dokazovanja, ne da bi pri tem navajala tudi konkretne dokaze, s katerimi bi lahko v sporu dokazovala neobstoj omenjenih dejstev, namreč pritožnica ne more utemeljiti zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave. V zvezi z navedbami pritožnice, da ji ni bilo omogočeno dokazovati, da ne obstaja vzročna zveza med protipravnim ravnanjem (nezakonita razrešitev) in vtoževanim prikrajšanjem, ker naj bi to nastalo zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, ki pa ni protipravna, pa velja ugotoviti, da je pritožnica že ves čas postopka zatrjevala, da bi morala biti odmera nadomestila plače vezana na delovno mesto tožnika po razporeditvi. Glede na to se pritožnica ne more sklicevati na to, da je utemeljitev izpodbijane odločitve na omenjeni pravni podlagi za njo pomenila presenečenje. Zato o kršitvi pravice do izjave iz 22. člena Ustave ni mogoče govoriti.