TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Ker ni sporno, da tožnik v postopku, katerega obnovo predlaga, ni bil ne zavezanec za plačilo DMV, ne upravičenec do vračila DMV, saj tožnik tega niti ne zatrjuje, tožnik ni oseba, upravičena za vložitev predloga za obnovo postopka po 89. členu ZDMV. Ker tudi ne gre za primer, ko bi morala toženka tožniku v času izdaje odločb o odmeri in vračilu DMV iz leta 2012 priznati status stranke ali stranskega udeleženca po kakšni drugi zakonski podlagi, česar tožnik niti ne zatrjuje, sodišče pritrjuje toženki, da tožnik s predmetnim predlogom ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Njegovo zavrženje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato pravilno in na zakonu utemeljeno. Iz istega razloga tožnik tudi ne more predlagati odprave, razveljavitve in spremembe odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2.

Na podlagi sedmega odstavka 11. člena ZDMV, ki določa, da za motorno vozilo, od katerega je bil vrnjen davek v skladu s tem členom, velja, da za namene 3. člena tega zakona v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, se šteje, da predmetno vozilo v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, kar pomeni, da gre za vozilo, ki se leta 2016 prvič registrira na območju Republike Slovenije. Navedena določba je jasna, in je ni mogoče razlagati tako, da za primere, ko je bil davek (s pravnomočno odločbo) domnevno napačno odmerjen, in posledično, (prav tako s pravnomočno odločbo) domnevno napačno vrnjen, to ne velja, kot to predlaga tožnik. Sodišče torej pritrjuje ugotovitvi toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da gre v obravnavnem primeru glede na sedmi odstavek 11. člena ZDMV za prvo registracijo vozila, ne glede na začasno registracijo v letu 2012 zaradi dobave vozila v drugo državo članico. Glede na citirani 3. člen ZDMV gre torej v obravnavnem primeru za vozilo, za katerega obstoji zakonska obveznost plačila DMV.