TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi stranski intervenientki stroške postopka v znesku 213.312,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi stranski intervenientki stroške postopka v znesku 144,081,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti tretjemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 213.251,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti četrtemu intervenientu stroške postopka v znesku 212.967,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti petemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 143.883,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti šestemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 143.883,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

II. Prva tožena stranka in prva ter četrti stranski intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

V tem kontekstu ni mogoče slediti materialno pravnemu stališču VS RS, da lahko sodišče druge stopnje (v tej fazi postopka) v skladu z 200. členom ZPP pravico do udeležbe stranskega intervenienta presoja po uradni dolžnosti. Uporaba citirane določbe ZPP pred sodiščem druge stopnje, pa čeprav le v okviru presoje stroškov postopka, bi bila v nasprotju z načelom pravne varnosti in varstva pravnomočnosti, ki sta sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pravica do povračila stroškov se nanaša samo na potrebne oziroma za pravdo koristne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Izhajajoč iz takšne ureditve je VS RS v svoji odločbi sodišču druge stopnje naložilo, da presodi koristnost dejanj stranskih intervenientov v postopku, njihov prispevek pri zbiranju in predstavitvi procesnega gradiva oziroma pri predstavitvi predmeta spora in argumentov. Ne glede na to, da sta vstopila v pravdo šele v novem sojenju (po razveljavitvi vmesne sodbe I Pg 1229/2013 z dne 26. 2. 2016), pritožbeno sodišče zaključuje, da stroški za (njuna) procesna dejanja predstavljajo stroške, potrebne za pravdo. Dejstvo je, da je sodišče druge stopnje z odločbo I Cpg 218/2017 z dne 6. 2. 2018 citirano vmesno sodbo razveljavilo (tudi) iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tako da sta po prepričanju tega sodišča navedena udeleženca upravičeno pričakovala, da se bodo v novem sojenju obravnavala obsežna dejanska in pravna vprašanja in da bosta lahko v zvezi s pravočasno zatrjevanimi dejstvi in ponujenimi dokazi vplivala na potek postopka. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da se v času njunega vstopa v pravdo sodišče prve stopnje z višino škode sploh še ni ukvarjalo. Res je sicer, da so njune navedbe, ki sta jih "uspela" podati pred sodiščem prve stopnje, vsebinsko bistveno manj obsežne kot navedbe prvih štirih intervenientov, vendar je tudi pri presoji potrebnosti njunih stroškov treba izhajati iz izhodišč ZOdvT, ki temelji na plačilu ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi. Na presojo, ali je bila njuna intervencija v stroškovnem smislu potrebna in koristna, namreč ne more vplivati dejstvo, da se je kmalu za tem, ko sta se pridružila tožencema, postopek pred sodiščem prve stopnje zaključil s (ponovno) izdajo vmesne sodbe. Koristnost njunih procesnih dejanj je treba presojati ex ante, glede na fazo postopka oziroma razmere, ki so obstajale v času, ko je bilo opravljeno posamezno procesno dejanje. Pri tem je treba izhajati iz osnovnega položaja, ki ga ima stranki intervenient v pravdi - s tem, ko pomaga eni od strank, primarno varuje svoje lastne pravne interese. Zaradi tega mu daje pravni sistem možnost, da na eni strani nadzoruje stranko, od katere je odvisna njegova pravna situacija, na drugi strani pa ima možnost, da s svojimi dejanji nadomesti strankino pasivnost. Njegova aktivnost je odvisna od aktivnosti stranke, ki se ji je pridružil. Glede presoje, ali so intervenienti upravičeni do nagrade za narok in do povrnitve s tem povezanih stroškov, je sodišče druge stopnje izhajalo iz teoretičnega izhodišča, da ne zadošča, da so stroški potrebni, da bi se dosegel končni cilj v pravdi, ampak morajo biti tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem, biti morajo smotrni. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da stroški stranskih intervenientov, ki so nastali v zvezi s pritožbeno obravnavo v zadevi I Cpg 218/2017, niso bili smotrni, saj se na pritožbeni obravnavi ni obravnavala pritožba nasprotne stranke, ampak stranke, ki so se ji stranski intervenienti pridružili. Zgolj cilj, da se ugodi pritožbama tožencev, po prepričanju sodišča druge stopnje ne zadošča za odločitev, da se stranskim intervenientom prizna nagrada za narok in povrnejo s tem povezani stroški. Smotrnost oziroma koristnost njihovih dejanj je treba presojati v okviru položaja, ki so ga slednji imeli v pritožbenem postopku. Ne le, da niso bili upravičeni vložiti odgovora na pritožbo stranke, ki so se ji pridružili, glede na stališče VS RS tudi na pritožbeni obravnavi niso imeli možnosti podajati kakršnihkoli navedb. Ker pritožbena obravnava poteka v okviru navedb in razlogov, ki jih vsebuje pritožba (v tej zadevi so se na pritožbeni obravnavi le ponovili že izvedeni dokazi), pritožnik je na obravnavi omejen tudi z določbo šestega odstavka 348. člena ZPP (med drugim ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je (bila) tudi nadzorna (kontrolna) funkcija stranskih intervenientov na pritožbeni obravnavi močno omejena.