TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtožena A. A. in B. B. sta dolžna plačati sodno takso vsak v znesku 750,00 EUR.

Bistvo očitka pri kaznivem dejanju zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ je v nezvestobi gospodarski družbi, bolj konkretno pa v zlorabi zaupanja, ki je storilcu podeljeno v njegovi funkciji oziroma s pooblastilom. V opisu izrabe položaja na način, ki je očitan obtožencu in opisan v izreku, je protipravnost dovolj jasno in razumljivo opredeljena. Obtoženi je imel dvojno in interesno konkurentno funkcijo, v dveh gospodarskih družbah, kar mu je samo po sebi (v sostorilstvu z obtoženo B. B.) omogočilo očitano zlorabo položaja v družbi Z. Iz opisa tako povsem konkretizirano izhaja očitek, da je v imenu svoje družbe U. izdal fiktivne račune družbi Z., katere premoženjske interese bi moral varovati v funkciji predsednika nadzornega sveta, funkcija predsednika nadzornega sveta mu je namreč sama po sebi prepovedovala opustitev dolžne skrbnosti, nadzora, ki se v predmetni zadevi povsem ustrezno oziroma konkretizirano opisuje z očitkom, da je v imenu in za račun družbe U., izdal fiktivne račune oškodovani družbi.

Pritožbeno sodišče zavrača očitke zagovornice obtoženega, da je sodišče s širitvijo obdobja storitve kaznivega dejanja nedovoljeno in v škodo obtoženega prekoračilo obtožbo. Vsak od osmih predmetnih računov je bil v dispozitivu obtožbe opisan s pripadajočo številko, zneskom in datumom izdaje, zato je po presoji pritožbenega sodišča, prvostopenjsko sodišče povsem pravilno obdobje storitve kaznivega dejanja popravilo tako, da je kronološko upoštevalo datume, ki izhajajo iz računov. Slednje po oceni pritožbenega sodišča v nobenem smislu ne pomeni nedovoljenega širjenja oziroma popravljanja obtožbe, saj je bil obtoženi ves čas kazenskega postopka soočen z očitkom izdaje konkretnih računov, opremljenih s pripadajočimi datumi izdaje, kar samo po sebi vzpostavlja obdobje storitve očitanega kaznivega dejanja. Če bi namreč sodišče očitek obdobja storitve kaznivega dejanja iz opisa v celoti izpustilo, bi bilo moč iz opisa očitanih računov še vedno sklepčno zaključiti kdaj je obtoženi začel in kdaj končal izvrševati očitano izdajanje fiktivnih računov. V primeru, da je obtoženi v postopku seznanjen česa je obtožen, uskladitev časovne komponente ne povečuje kriminalne količine konkretnega kaznivega dejanja, sodišče s tako uskladitvijo ne prekoračuje obtožbe, gre za isto dejanje in isti historični dogodek.

Strinjati se je s pritožnico, da je odgovornost države za izvajanje učinkovite obrambe v primerih, ko je obdolženi upravičen do postavljenega zagovornika, višja, kot v primerih, ko si obdolženi zagovornika izbere sam. Na podlagi procesnih opravil zagovornice, pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam izpodbijane sodbe, da zagovornica ni bila zgolj pasivni spremljevalec poteka glavne obravnave, zaupano ji delo zagovornice po uradni dolžnosti je od postavitve opravljala vestno in pošteno, na njeni strani ni bilo zaznati nobene okoliščine, ki bi utemeljevala dvom v njeno korektno delo. Ob zavedanju, da pri obvezni obrambi zagovornik obtožencu nudi kvalificirano strokovno pomoč ter da je med njima potrebna določena stopnja zaupanja, sodišče druge stopnje vendarle ne more mimo dejstva, da prav izrazito zatrjevanje nezaupanje obtoženke do slehernega zagovornika, ki ji je bil postavljen v tem postopku po uradni dolžnosti, kaže na to, da je obtoženka institut razrešitve zagovornika zlorabila zato, da je sodišču prve stopnje oteževala vodenje tega kazenskega postopka.