TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je v izpodbijani sodbi glede tega, ali je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke, in glede tega, ali je podana njena krivdna odgovornost, sklicevalo na razloge iz svoje prejšnje, razveljavljene sodbe, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodbe, ki je bila s sklepom pritožbenega sodišča razveljavljena, namreč iz pravnega vidika ni več (ne obstaja), zato se na razloge iz te sodbe ni mogoče sklicevati in to ne glede na to, da je nekaterim stališčem, zavzetim v razveljavljeni sodbi, pritožbeno sodišče v razveljavitvenem delu pritrdilo.

Materialno pravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izvedba ukrepov za varstvo in zdravje pri delu v pristojnosti koordinatorja, določenega s strani naročnika, prva toženka pa je obvestila o tem, da bo objekt pod napetostjo, in naročila, naj o tem obvestijo svoje zaposlene, s čimer naj bi svojemu bremenu glede izvedbe teh ukrepov zadostila in zato njeno ravnanje ne predstavlja nedopustnega ravnanja iz 1. odstavka 131. člena OZ ter njena odškodninska odgovornost ni podana. Tak zaključek sodišča bi namreč pomenil, da je prva toženka svojo odgovornost za nedopustno ravnanje (ali je bilo ravnanje prve tožene stranke tako, torej, ali je opustila svoje dolžno ravnanje, sodišče niti ni ugotavljalo, pa bi v skladu z napotitvenim sklepom moralo) prenesla na drugega, kar pa ni mogoče. Odškodninska odgovornost je namreč odgovornost, ki temelji na zakonu, in se ji odgovorna oseba ne more izogniti s pogodbenim prenosom na drugega.