TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Neutemeljen je očitek o zmotnosti ugotovitve, da je imel toženec izključno posest nepremičnin do izročitve ključev. Ne glede na to, da je dejansko uporabljal le del prostorov v hiši, je ugotovitev pravilna. Dokler je s ključi razpolagal le toženec, tožnica ni imela dostopa v hišo.

Presoja o tem, ali naj naloži stranki, da poda povzetek bistvenih navedb in podatkov iz predloženih listin, kadar so te obsežne, je pri sodišču, da bi presoja sodišča toženca prikrajšala v izvrševanju procesnih pravic, pa ni izkazano.

Odločitev o utemeljenosti zahtevka temelji na določbah OZ o neupravičeni obogatitvi. Po 198. členu OZ lahko imetnik v primeru, če je nekdo njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. V povezavi s splošnim pravilom o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ, po katerem je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti oziroma nadomestiti vrednost dosežene koristi, mora biti uporaba tuje stvari brez pravnega temelja, korist pa v vzročni zvezi s tem ravnanjem. Ker sta pravdni stranki solastnika, je v presojo, ali je bil toženec obogaten brez pravnega temelja, sodišče pravilno vključilo določbo prvega odstavka 66. člena SPZ, po kateri ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Sočasno izvrševanje lastninskih upravičenj terja namreč dogovarjanje in usklajevanje. Zaključek, da eden od solastnikov uporablja stvar brez pravnega temelja, mora zato temeljiti na ovrednotenju ravnanj solastnika, ki uporablja stvar, in prizadevanj drugega solastnika, da bi dosegel izvrševanje lastninskih upravičenj sorazmerno svojemu solastninskemu deležu, v luči temeljnih načel vestnosti in poštenja, mirnega reševanja sporov in izravnalne pravičnosti.

Okoliščina, da je toženec uporabljal le določen del prostorov, je spričo dejstva, da je prekinil proces dogovarjanja in da ni izročil ključev, nepomembna. Četudi je uporabljal te prostore kot svoje stanovanje že pred nastankom solastninske skupnosti, je bil dolžan sodelovati v dogovarjanju o ureditvi na novo nastalega solastninskega položaja. Podobno velja za različne poglede solastnikov o načinu izvrševanja solastninskih upravičenj in nabor možnosti za ureditev razmerja, pogojen z lastnostmi stvari (možnost delitve v naravi, obseg prilagoditev, potrebnih za ustvaritev dveh ločenih bivalnih enot ipd.).

Ker za upravičenost do nadomestila ni pomembno, ali bi tožnik solastno nepremičnino oddajal v najem, tudi ni pomembno, ali je bila nepremičnina deljiva in ali bi bilo mogoče oddati polovico prostorov.