TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožbene navedbe o nujnosti angažiranja obeh posrednikov za paralelni izvoz, o razlogih za izbor modela plačevanja obeh posrednikov v odstotku od ustvarjene razlike v ceni in o pravni naravi s posrednikoma sklenjenih pogodb, so za odločitev v predmetni zadevi nerelevantni. Sodišče kljub omenjeni nerelevantnosti zaradi celovitosti obravnave tožbenih navedb dodaja še, da je tožnica s svojo argumentacijo o paralelnem izvozu dejansko negirala svoje trditve, da posrednika A. in B. le vzpostavita stik s potencialnimi kupci, tožnica pa sama pelje vse kasnejše faze poslovanja. Namreč, če torej tožnica sama prodaja izdelke kupcem, seveda sama vstopa na tuje trge in tako konkurira obstoječim distribucijskim kanalom farmacevtskih multinacionalk na teh trgih in se torej z angažiranjem obeh posrednikov temu neželenemu učinku oz. riziku paralelnega izvoza ne izogne. Nenazadnje pa tožnica pride v nasprotje s svojimi poprejšnjimi argumenti tudi z navedbo, da je sama sodelovala neposredno s kupci, saj je to prvenstveni namen posredniške pogodbe. Predhodno namreč tožnica obširno razlaga, da gre v danem primeru pri pogodbah s posrednikoma za mešane pogodbe in da zato ni pravilno dokazov presojati ob subsumpciji le-teh pod določen pogodbeni tip, tj. pod posredniško pogodbo, kot to stori toženka.

Glede odhodkov iz naslova odvetniških storitev se sodišče strinja, da pogoji za priznanje teh odhodkov niso izpolnjeni že na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2, saj so s spornimi računi zaračunani „stroški zastopanja“, in ne storitev „biti na razpolago“, kot to zatrjuje tožnica. To pa jasno pomeni odvetniško zastopanje, ki je, poleg odvetniškega svetovanja, temeljna odvetniška dejavnost. Takšnega zastopanja kot opravljene storitve pa tožnica ni niti dokazala, niti takšno zastopanje iz naslova mesečnega pavšala ni razmejeno od odvetniškega zastopanja, za katerega se je tožnica po pogodbi zavezala plačevati posebej.