TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Postopka v zadevah opr. št. U 620/2001 in opr. št. U 793/2001 se združita v skupno obravnavo in odločanje, in se zadeva vodi pod opr. št. U 620/2001.

2. Tožba prvo tožeče stranke se zavrže.

3. Tožba drugo tožeče stranke se zavrne.

4. Zahteva za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom, Cistercijanskega reda, Cistercijanske opatije Stična, se zavrne.

Kateri državni pravobranilec ima v upravnem sporu aktivno tožbeno legitimacijo (ko državni pravobranilec kot tožnik sproži upravni spor), ZDPra in ZUS ne določata. Po upravnosodni praksi to funkcijo opravlja državno pravobranilstvo na sedežu, kar je po mnenju sodišča skladno z intencijo zakona, da zunanji oddelki opravljajo nalogo zastopanja, druge funkcije pa sedež organa, in tudi zmanjšuje možnost konfliktnosti funkcije zastopanja in funkcije varovanja javnega interesa. V skladu s to prakso bi torej tožbo moral vložiti državni pravobranilec na sedežu. V obravnavanem primeru je kot denacionalizacijskega upravičenca treba šteti red, saj ZDen poleg cerkva in verskih skupnosti kot upravičence izrecno določa verske ustanove oziroma rede. Red je v smislu 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji civilna pravna oseba, po kanonu 116 Codex iuris canonici (uveljavljenem 27. 11. 1983) pa je javna pravna oseba (javna pravna oseba so skupnost oseb ali stvari, ki jih ustanovi pristojna cerkvena oblast). Pravo katoliške cerkve v smislu njene internacionalnosti ne loči domačih in tujih pravnih oseb. Ker gre torej po 14. členu ZDen pravica do vrnitve premoženja redu, v obravnavanem primeru cistercijanskemu redu, kateremu je pripadala opatija v Reinu, na katero se je glasila odločba zaplembne komisije v Ljutomeru, št. 98 z dne 10. 9. 1945, je treba upoštevati pravila o pravnem nasledstvu oziroma delovanju tega reda na območju Republike Slovenije. V notranjih razmerjih rimskokatoliških institucij se upoštevajo kanoni Codex iuris canonici, če ne nasprotujejo državnemu pravu. Pravno nasledstvo premoženja opatije Stična, kot neposredne vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka, po opatiji Rein je zato treba ugotavljati po notranjem cerkvenem pravu. Po vojni nastalo situacijo je po mnenju sodišča treba subsumirati predvsem pod kanon 122, ki ureja situacijo, ko se javna pravna oseba tako razdeli, da se njen del združi z drugo pravno osebo, ali se iz oddeljenega dela ustanovi posebna javna pravna oseba, in se skupno premoženje in premoženjske pravice, ter dolgovi in druga bremena, razdelijo med pravni osebi. Vzpostavljena meja med FLRJ in Republiko Avstrijo je po mnenju sodišča pomenila delitev premoženja cistercijanskega reda, ki je v Sloveniji deloval kot opatija Stična. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila aktivno legitimacijo opatije Stična, ki je v imenu cistercijanskega reda vložila zahtevo za denacionalizacijo, in njeno upravičenost do vrnitve podržavljenega premoženja.