TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena zaporna kazen zniža na 6 (šest) let in 6 (šest) mesecev zapora.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Res je sicer, da prvi odstavek 252. člena ZKP določa, da je treba pred pričetkom dokazovanja po izvedencu, izvedencu naročiti naj predmet skrbno pregleda, kakor to v pritožbi navaja zagovornica, vendar to zakonsko določilo velja predvsem za fazo preiskave. Iz določil 333. do 337. člena ZKP, ki veljajo za dokazovanje z izvedenci na glavni obravnavi, je razvidno, da izvedenec na glavni obravnavi poda svoj izvid in mnenje ustno. Le če je izvedenec pred glavno obravnavo pripravil svoj izvid in mnenje pisno, se mu lahko dovoli, da ga prebere. V tretjem odstavku 339. člena ZKP je tudi navedeno, da se lahko med glavno obravnavo predmeti, ki utegnejo pripomoči k razjasnitvi stvari, pokažejo obtožencu, po potrebi pa tudi izvedencu.

Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je zavrnilo ta dokazni predlog, ker je bilo v zadevi že izdelano mnenje ISM (Inštituta za sodno medicino), ki ga je izdelal izvedenec za sodno medicino. Gre za vejo medicine, ki se med drugim ukvarja prav z mehanizmi nastanka poškodb in njihovo oceno in razlikovanjem ter njihovimi sodnomedicinskimi značilnostmi, medtem ko je delo travmatologa oskrba in zdravljenje poškodb in ran. S takšno argumentacijo sodišča prve stopnje se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče.

Actio libera in causa (četrti odstavek 29. člena KZ-1) pride v poštev le v primeru, ko je bil storilec v trenutku izvršitve kaznivega dejanja v stanju neprištevnosti, ki si ga je sam povzročil z uporabo alkohola, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače, ugotovljeno pa je, da sta bila, preden se je spravil v to stanje, podana njegov naklep ali malomarnost glede dejanja, ki ga je kasneje v neprištevnosti izvršil. V obravnavanem primeru pa je bil obtoženec v času storitve očitanega kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, zato uporaba instituta actio libera in causa ni možna.

Sodišče prve stopnje se za izrek milejše kazni ni odločilo, s čimer se upoštevajoč težo očitanega kaznivega dejanja, dejstvo, da je obtoženec kaznivo dejanje storil z najhujšo obliko krivde in glede na njegovo osebnost (sodni izvedenec psihiater je pri obtožencu diagnosticiral sindrom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi in ponavljajočo se depresivno motnjo ter pomanjkanje asertivnosti, zaradi česar je v medsebojnih odnosih nepredvidljiv in nevaren) strinja tudi pritožbeno sodišče.