TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izreku spremeni v opisu in na prvi stopnji izrečeni zaporni kazni, tako da se:

- v opisu kaznivega dejanja izpusti besedilo "in drugih nizkotnih nagibov," ter "ljubosumja in",

- izrečena zaporna kazen zniža na 17 (sedemnajst) let.

II. V preostalem delu se pritožba obtoženčeve zagovornice in v celoti pritožba državne tožilke kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Ljubosumje je bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe ter tudi nezadovoljnost zaradi uspehov ali prednosti koga, kot to določa tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil obtoženec ljubosumen. Sodišče prve stopnje sklepa na ljubosumje obtoženca na podlagi zaljubljenosti obtoženca in na podlagi izpovedbe izvedenca. Na podlagi zaljubljenosti obtoženca še ni mogoče z gotovostjo sklepati tudi na ljubosumje, saj gre za različna čustva. V primeru zaljubljenosti gre za stanje, ko prevlada čustvena navezanost z upoštevanjem le dobrih, lepih strani, navedeno pa ne more z gotovostjo kazati na ljubosumje. Tudi izpovedba izvedenca, kot jo povzema sodišče prve stopnje, zgolj dopušča možnost obstoja ljubosumja glede na druge ugotovitve izvedenca, ne predstavlja pa prepričljivega zaključka izvedenca na podlagi njegovega dela.

Obtožencu se očita, da naj bi dejanje storil iz drugih nizkotnih nagibov v smislu 4. točke 116. člena KZ-1, ki naj bi ga predstavljalo ljubosumje. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugačne presoje že ugotovljenih dejstev ugotovilo, da ni dokazano, da bi obtoženec dejanje storil zaradi ljubosumja in s tem tudi ne zaradi drugih nizkotnih nagibov ter je posledično navedene očitke izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe.