TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelj sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče s sklepom o imenovanju posebnega revizorja še ne odloča o končnih stroških, potrebnih za posebno revizijo, saj praviloma tudi posebni revizor, ki mora delo opraviti, še ni seznanjen s celotnim obsegom svoje storitve. Gre le za oceno stroškov.

Začetek postopka prisilne poravnave nad nasprotnim udeležencem na plačilo, ki je predmet izpodbijanega sklepa nima vpliva, saj ne gre za terjatev posebnega revizorja do nasprotnega udeleženca, niti za poslovno terjatev, ki bi nastala s poslovanjem (ali v zvezi s poslovanjem) nasprotnega udeleženca, temveč gre za terjatev sodišča do nasprotnega udeleženca za založitev predujma v sodnem postopku, na katerega začetek prisilne poravnave nima vpliva, saj gre za založitev stroškov, ki so nastali zaradi sodnega postopka.

Sodišče je v nepravdnem postopku pooblaščeno le za imenovanje posebnega revizorja, ne pa tudi za presojo vsebine njegovega poročila, saj sodišče postopka revidiranja ne vodi. Če bi sledili pritožbenemu stališču, da je zaradi plačila sodišče dolžno v celoti in podrobno preveriti opravljeno delo posebnega revizorja, bi to pravzaprav pomenilo, da bi se s tem doseglo prav tisto, čemur ta postopek ni namenjen in za kar sodišče nima pooblastil. Posebni revizor je tako upravičen do plačila, če svoje delo opravi v skladu s sklepom o njegovem imenovanju, v katerem mu je bil določen okvir njegovega dela.

Revizijsko poročilo posebnega revizorja zagotavlja le informacijsko podlago delničarjem, ki jo ti potrebujejo pri izvrševanju svojih korporacijskih upravičenj in je funkcionalno namenjeno ugotavljanju dejstev in drugih okoliščin, na katera bi bilo mogoče opreti morebitne družbine odškodninske zahtevke.