TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Navidezni posli se po 74. členu ZDavP-2 davčno ne upoštevajo.

Odbitek DDV je mogoče uveljavljati šele v tistem davčnem obdobju, v katerem sta izpolnjena oba predpisana pogoja - storitev je opravljena (blago je dobavljeno), zavezanec kot prejemnik blaga oziroma naročnik storitve pa razpolaga z računom ali drugim dokumentom, ki skladno z zakonodajo, ki ureja področje DDV, velja kot račun. Pravilno se drugostopenjski organ sklicuje tudi na sodbo sodišča Evropske skupnosti (zadeva C-342/87), iz katere je razvidno, da kupec oz. prejemnik računa ni upravičen do vstopnega DDV že samo zaradi tega, ker bi razpolagal s prejetim računom. To pomeni, da pravica do uveljavljanja odbitka DDV ne velja za davek, ki je dolgovan samo zato, ker je naveden na računu oziroma, pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je ta na računu naveden. Za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV mora biti na računu zaračunana dejansko opravljena transakcija (storitev). V primeru prodaje trgovskega centra P. v … je šlo za navidezne transakcije, zato je pravilna odločitev, da je višina vstopnega DDV, ki ga je kot odbitek upošteval tožnik iz naslova nakupa obravnavne nepremičnine, v nasprotju z določili ZDDV-1.