TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena sta dolžna plačati sodno takso, M. P. 1.000,00 EUR in S. P. 800,00 EUR.

Pravica stranke, da v dokaznem postopku predlaga dokaze je ena izmed sestavin pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze, ki so pravno relevantni tudi izvede. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevatni. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca potrebno izvesti, razen če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen. Kljub načelni dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, pravica do izvedbe dokaza ni neomejena. Če obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, jih sodišče ne bo izvedlo. Tako sodišče ne bo dolžno izvajati dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki po presoji sodišča ni pravno relevantno, ki je že dokazano, ali ko gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva itd. Seveda pa mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza dokaže, ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva. Predlog za izvedbo dokaza torej mora substancirati. Sodišče pa mora zavrnitev dokaznega predloga v vsakem primeru razumno obrazložiti.