TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Za odreditev pripora zoper obtoženca, da se zagotovi njegova navzočnost na glavni obravnavi, ni potreben predlog državnega
tožilca.

Obrazložitev:

Po določbi drugega odstavka 307. člena ZKP sme senat v primeru, če se obtoženec, ki je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena tega zakona, odrediti pripor, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi. Ta pripor sme trajati le do izdaje sodbe, v vsakem primeru pa najdlje en mesec, sicer pa se zanj smiselno uporabljajo določbe 200. do 213. člena ZKP.

Ta določba z novelo ZKP (Ur. list RS, št. 72/98) ni bila spremenjena, čeprav je glede določb o priporu in izvrševanju pripora (200. do 213.d člen ZKP) novela prinesla številne in tudi vsebinsko pomembne spremembe. Določba drugega odstavka 307. člena ZKP, kolikor se sklicuje na smiselno uporabo določb, ki urejajo pripor in izvrševanje pripora, ni bila niti redakcijsko usklajena z noveliranimi določbami ZKP, saj se izvrševanje pripora po noveli ne konča z 213. členom (temveč z 213.d členom).

Po prej veljavni zakonski ureditvi je lahko preiskovalni sodnik odredil pripor zoper obdolženca po uradni dolžnosti. Zato ni bilo sporno, da je lahko tudi pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP sodišče odredilo po uradni dolžnosti. Po noveli ZKP pa lahko preiskovalni sodnik odredi pripor le na predlog državnega tožilca (prvi odstavek 202. člena ZKP). Ker naj bi se ta določba smiselno uporabljala tudi za odreditev pripora za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi po drugem odstavku 307. člena ZKP, se je pojavilo kot sporno pravno vprašanje, ali je tudi za odreditev tega pripora obvezen predlog državnega tožilca.

Čeprav gre tudi v primeru drugega odstavka 307. člena ZKP za pripor, torej za odvzem prostosti kot najtežji dopusten poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, se ta pripor ne odreja iz pripornih razlogov, navedenih v prvem odstavku 201. člena ZKP, to je zaradi begosumnosti, koluzijske ali ponovitvene nevarnosti, temveč gre za poseben razlog za odvzem prostosti - očitno izmikanje obtoženca, da bi prišel na glavno obravnavo. Namen pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP je zgolj zagotovitev navzočnosti nediscipliniranega obtoženca na glavni obravnavi v primeru, ko te navzočnosti ni moč zagotoviti z vabilom oziroma s prisilno privedbo. Gre za poseben ukrep sodišča zoper obtoženca, ki ne spoštuje sodne oblasti in s tem otežuje končanje kazenskega postopka. Ker je sodišče po uradni dolžnosti dolžno zagotavljati udeležbo vseh procesnih udelžencev na glavni obravnavi, torej tudi obtoženca, lahko zoper obtoženca odredi pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP brez predloga državnega
tožilca.