TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1518/2011-9 z dne 9. 1. 2013 se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba Republike Slovenije, Ministrstva za delo družino in socialne zadeve, Inšpektorata RS za delo, Območne enote Trbovlje, št. 06139-183/2011-4 z dne 19. 5. 2011, in odločba Republike Slovenije, Ministrstva za delo družino in socialne zadeve, št. 0610-17/2011 z dne 15. 7. 2011, se odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 698,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

V sistemu delovnih razmerij je pravilo delovno razmerje za nedoločen čas in za polni delovni čas. Zakon sicer dopušča možnost, da delodajalec delavca zaposli tudi za krajši delovni čas od polnega delovnega časa, seveda pa to velja za primer, če za delo, ki ga delavec opravlja, delodajalec ne izkazuje potrebe, da bi se opravljalo polni delovni čas. Odreditev ali naložitev dela preko dogovorjenega delovnega časa oziroma nadurnega dela bi bila v takem primeru zato v nasprotju z namenom in cilji, zaradi katerih je delo s krajšim delovnim časom dogovorjeno. Kljub temu pa sme v določenih (izjemnih) primerih in pod določenimi pogoji delodajalec naložiti oziroma odrediti delo tudi preko dogovorjenega krajšega delovnega časa.

Če v pogodbi o zaposlitvi ni posebnega dogovora o delu preko dogovorjenega delovnega časa niti delovni čas ni neenakomerno razporejen (ali začasno razporejen) oziroma delodajalec ne realizira pravilno neenakomerne razporeditve (ali začasne prerazporeditve) delovnega časa, delavcu sploh ne sme odrediti oziroma naložiti dela preko dogovorjenega delovnega časa (razen v primeru naravnih in drugih nesreč iz 144. člena ZDR, zdaj 145. ZDR-1). Ukrep, kakršnega je v obravnavanem primeru izrekel inšpektor za delo, bi bil v takšnem primeru v nasprotju z ZDR. Zato tudi inšpektorjev ukrep z odrejanjem nadurnega dela sploh ne pride v poštev, seveda pa lahko pridejo v poštev drugi ukrepi (glej npr. 2. točko prvega odstavka 230. člena ZDR).

Če pa v pogodbah o zaposlitvi ni dogovora o delu preko dogovorjenega delovnega časa, je pa v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo dogovorjena možnost neenakomerne razporeditve (ali začasne prerazporeditve) delovnega časa zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov, mora delodajalec takšno razporeditev delovnega časa tudi ustrezno določiti in realizirati (to v dosedanjem postopku tudi za navedeni dve delavki ni bilo ugotovljeno). V takšnem primeru se neenakomerna razporeditev delovnega časa izravna v ustreznem referenčnem obdobju. Ur, ki jih delavec npr. v enem tednu ali mesecu znotraj tega obdobja opravi več od dogovorjenega povprečja ur krajšega delovnega časa, ne moremo šteti za ure nad dogovorjenim (krajšim) delovnim časom oziroma za nadure; prav zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa je predvideno, da se ti viški kasneje (do konca referenčnega obdobja ali že vmes) izravnajo. Vendar mora tudi pri takšni obliki neenakomerne razporeditve delovnega časa delodajalec ustrezno planirati ure delavca že znotraj referenčnega obdobja in planirati ter stremeti k temu, da se na koncu referenčnega obdobja, delavčeva delovna obveznost izenači oziroma čimbolj približa pogodbeno dogovorjeni. Le izjemoma naj bi prihajalo do viška ur tudi po koncu referenčnega obdobja.

Stalno odrejanje ur nad dogovorjenim delovnim časom v referenčnem obdobju in prenašanje večjega števila takšnih ur v naslednja referenčna obdobja, namreč pomeni tudi zlorabo. Pri tem je treba dodatno upoštevati, da se pravice in obveznosti delavcev s pogodbami za krajši delovni čas uveljavljajo sorazmerno delovnemu času, za katerega so sklenili pogodbe o zaposlitvi (razen izjem - tretji odstavek 64. člena ZDR).