TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se ugotovi, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba tretjega odstavka 42. člena Zakona o prekrških.

Stališče, po katerem v rednem sodnem postopku o prekršku že dejanja prekrškovnega organa, ki merijo na pregon storilca prekrška, pretrgajo tek zastaralnega roka, izhaja že iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 42. člena ZP-1. V tej določbi ni določeno, da zastaranje pretrga le dejanje organa, pristojnega za odločanje o prekršku, temveč vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Prekrškovni organ je v rednem sodnem postopku pristojen za vodenje predhodnega postopka, v katerem se zbirajo dokazi, potrebni za vložitev obdolžilnega predloga. Jezikovna razlaga je v obravnavanem primeru podprta tudi s teleološko, sistematično in logično razlago določb ZP-1. V rednem sodnem postopku o prekršku se praviloma obravnava pravno in dejansko zahtevnejše oziroma kompleksnejše zadeve, kot v hitrem postopku o prekršku. Nelogično in v nasprotju z namenom in sistematiko ZP-1 bi bila zato razlaga, po kateri, po vsebini ista dejanja prekrškovnega organa, ki so sposobna pretrgati zastaranje v hitrem postopku, niso sposobna pretrgati zastaranja v rednem sodnem postopku. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da bi za hujša in za pregon zahtevnejša ravnanja veljali ugodnejši pogoji glede pretrganja zastaranja, kot veljajo za pogosto skrajno enostavne dejanske in pravne stanove prekrškov, ki se obravnavajo v hitrem postopku o prekršku.