Odločba, da je člen 18 stanovanjskega zakona v neskladju z ustavo in se ne sme uporabljati, razen kolikor določa predkupno pravico tistim, ki so bili ob uveljavitvi tega zakona imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih v...

1467. Odločba, da je člen 18 stanovanjskega zakona v neskladju z ustavo in se ne sme uporabljati, razen kolikor določa predkupno pravico tistim, ki so bili ob uveljavitvi tega zakona imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih v družbeni lastnini; da se s 125. členom zakona razveljavijo v četrtem odstavku besede - s čimer pridobi pravico do selitve drugega najemnika v to stanovanje pod enakimi pogoji, kot so veljali za prejšnjega imetnika stanovanjske pravice -, deveti in deseti odstavek pa v celoti, da je zakon v neskladju z ustavo, kolikor za neprofitna stanovanja in za stanovanja, na katerih je bila do njegove uveljavitve dodeljena stanovanjska pravica, zahteva pri oblikovanju najemnine skladnost z metodologijo, predpisano za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, ne da bi zakon sam v temelju uredil tako najemnino in določil okvire za podzakonski akt o metodologiji njenega določanja in s tem tudi o obsegu omejitve posega določanja najemnine - to neskladje mora Državni zbor odpraviti v 12 mesecih po objavi te odločbe v Uradnem listu RS; da se člen 155.a zakona razveljavi; da določbe 56. drugega odstavka 113., 115., 117.a, 150. člena zakona niso v neskladju z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Petra Logarja, Toma Kneza in Združenja lastnikov razlaščenega premoženja, vseh iz Ljubljane; Irene Slemenik iz Ljubljane; Metke Gabrijelčič Šušteršič, Antona Gabrijelčiča, Franja Žagarja, Vida Krajca, Janeza Polaka, vseh iz Ljubljane, ter Anice Tollazi iz Logatca in Nika Krajca iz Avstralije, ki jih vse zastopata Pavla Sladič Zemljak in Tanja Kodrič Jurko, odvetnici v Ljubljani; Špele Pirkmajer iz Ljubljane in Zdenke Iršič iz Maribora na seji dne 21. marca 1996

Člen 18 stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 19/91, 9/94 in 21/94) je v neskladju z ustavo, razen kolikor določa predkupno pravico tistim, ki so bili ob uveljaviti stanovanjskega zakona imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih v družbeni lastnini, in se v obsegu, v katerem je neskladen z ustavo, ne sme uporabljati.

Peti odstavek 54. člena stanovanjskega zakona se razveljavi.

Določbe 56. člena, drugega odstavka 113. člena, 115. člena in 117. člena stanovanjskega zakona niso v neskladju z ustavo.

V 125. členu stanovanjskega zakona se razveljavijo:

v četrtem odstavku besede: “s čimer pridobi pravico do selitve drugega najemnika v to stanovanje pod enakimi pogoji, kot so veljali za prejšnjega imetnika stanovanjske pravice.”

deveti in deseti odstavek v celoti.

Člen 150 stanovanjskega zakona ni v neskladju z ustavo.

Stanovanjski zakon je v neskladju z ustavo, kolikor za neprofitna stanovanja in za stanovanja, na katerih je bila do njegove uveljavitve dodeljena stanovanjska pravica, zahteva pri oblikovanju najemnine skladnost z metodologijo, predpisano za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, ne da bi zakon sam v temelju uredil tako najemnino in določil okvire za podzakonski akt o metodologiji njenega določanja in s tem tudi o obsegu omejitve prostega določanja najemnine.

Državni zbor mora to neskladje z ustavo odpraviti v dvanajstih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Člen 155.a stanovanjskega zakona se razveljavi.

1. Irena Slemenik izpodbija 125. člen stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ), ker ji ne omogoča odkupa denacionaliziranega stanovanja, v katerem je bila poprej imetnica stanovanjske pravice, kot je to omogočeno drugim imetnikom stanovanjske pravice, zaradi česar je po njenem kršeno načelo enakosti pred zakonom.

Zdenka Iršič kot najemnica v občinskem stanovanju, ki ga ne more odkupiti po določbah SZ, izpodbija isti člen SZ po noveli, ker meni, da ji z določbo devetega odstavka jemlje že pridobljeno pravico do nedotakljivega najema (razen iz krivdnih razlogov).

Drugi pobudniki izpodbijajo v izreku navedene določbe SZ kot lastniki denacionaliziranih stanovanj, ker da kršijo določbe 2., 14., 33., 67., 69. oziroma 155. člena ustave, ko neupravičeno in deloma za nazaj omejujejo njihovo lastninsko pravico na denacionaliziranem stanovanju ali ker ne spoštujejo kontinuitete te pravice. Podrobneje so njihovi razlogi predstavljeni ob posameznih izpodbijanih določbah.

Za nasprotnega udeleženca, Državni zbor, je najprej njegov Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve odgovoril na očitke o diskriminiranju prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih; po njegovem je zakon izenačil položaj teh imetnikov stanovanjske pravice z drugimi, kolikor je mogel spričo omejenih gmotnih možnosti, in upoštevajoč pravilo, da je v koliziji med lastninsko in najemno pravico prva močnejša. Na preostale pobude je odgovorilo ministrstvo za okolje in prostor. Pojasnjuje predvsem razloge za novelo 125. člena SZ: glavni razlog je zahteva najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih po čimvečjem izenačenju njihovega položaja s položajem drugih imetnikov stanovanjske pravice; hkrati je zakonodajalec hotel izenačiti tiste upravičence do denacionalizacije, ki premoženja ne morejo dobiti nazaj v naravi, z drugimi (četrti odstavek 125. člena); o svojem odnosu do "modelov" v 125. členu SZ se lastnik denacionaliziranega stanovanja odloča svobodno; najemnik v stanovanju iz petega odstavka 125. člena ima predkupno pravico, a tudi sicer se mu položaj ne sme poslabšati; glede očitkov na račun petega odstavka 54., 56., drugega odstavka 150. in 155.a člena pa, da je bilo treba izhajati iz prejšnje stanovanjske pravice kot pridobljene pravice, v katero zakonodajalec ne sme posegati. Tako po mnenjih nasprotnega udeleženca izpodbijane določbe niso v neskladju z ustavo.

Iz gradiv zakonodajnega postopka je mogoče poleg omenjenih zahtev nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih kot drugi razlog za omenjeno zakonodajalčevo težnjo povzeti še spoznanje, da bo zahtev za denacionalizacijo stanovanj bistveno manj, kot so prvotno predvidevali.

Ko pa se je vlada v zakonodajnem postopku soočila s predlogoma dveh skupin poslancev, ki sta v smeri izenačevanja vseh bivših imetnikov stanovanjske pravice predlagala še mnogo večje posege in angažiranje še mnogo večjih sredstev, je bilo stališče vlade, da so tolikšne obremenitve previsoke in nesprejemljive, pojasnilo Ministrstva za okolje in prostor pa, da je pri izvajanju stanovanjske politike prednostna skrb, da bi čimveč ljudi imelo stanovanjski problem razrešen, najemniki v denacionaliziranih stanovanjih pa so ljudje z rešenim stanovanjskim problemom.