ReNPROJG – Resolucija o Nacionalnem programu...

612. Resolucija o Nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom za obdobje 2006-2015 (ReNPROJG)

Na podlagi 98. člena Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 1. februarja 2006 sprejel

R E S O L U C I J O
O NACIONALNEM PROGRAMU RAVNANJA Z RADIOAKTIVNIMI ODPADKI IN IZRABLJENIM JEDRSKIM GORIVOM ZA OBDOBJE 2006–2015 (ReNPROJG)

1. UVOD

Slovenija kot proizvajalka radioaktivnih odpadkov potrebuje jasno izdelano politiko o vseh vprašanjih v zvezi z obstojem in dolgoročnim ravnanjem z radioaktivnimi odpadki ter izrabljenim jedrskim gorivom, saj je učinkovito reševanje te problematike mogoče le z dolgoročno načrtovanim delom. Na podlagi sedanjega stanja, izkušenj, prihodnjih načrtov in predvidevanj je nujno treba opredeliti cilje dolgoročnega ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom ter načine za dosego teh ciljev, ki morajo izražati širši strokovni, upravni, politični in javni konsenz o izbranem pristopu.

Skladno z 98. členom Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (Uradni list RS, št. 102/04 – ZVISJV-UPB2) je treba izdelati Resolucijo o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom (v nadaljevanju besedila: nacionalni program ravnanja z RAO in IJG), ki ga mora vlada oziroma njeno resorno ministrstvo predložiti državnemu zboru. Nacionalni program ravnanja z RAO in IJG je samostojen podprogram Resolucije o nacionalnem programu varstva okolja, ki ga je vlada predložila v obravnavo državnemu zboru v letu 2005. Za pripravo strokovnih podlag za izdelavo nacionalnega programa ravnanja z RAO in IJG je bil imenovan javni gospodarski zavod Agencija za radioaktivne odpadke (ARAO).

V očeh splošne in tudi strokovne javnosti je ravnanje z radioaktivnimi odpadki (RAO) in izrabljenim jedrskim gorivom (IJG) predvsem z družbenega stališča zahtevno in zelo občutljivo področje, medtem ko so mnoge tehnološke rešitve za varno odlaganje že znane, za izrabljeno jedrsko gorivo pa še poteka intenziven razvoj. IJG večina držav obravnava kot odpadek, nekatere kot sekundarno surovino nekatere pa kot možno surovino za izdelavo goriva. Najpomembnejša dejavnika ustreznega ravnanja sta zagotavljanje varstva pred sevanji za ljudi in zagotavljanje okoljske sprejemljivosti. Zaradi sevanja, ki ga oddajajo, so RAO in IJG potencialno nevarni za zdravje ljudi in za okolje. Ravnanja z RAO in IJG je torej smotrno obravnavati v širšem kontekstu varovanja okolja. V primerjavi z drugimi nevarnimi snovmi pa imajo ti odpadki dovolj specifičnih lastnosti, tako da ravnanje z radioaktivnimi odpadki ni določeno z zakonodajo, ki ureja ravnanje z drugimi nevarnimi odpadki, temveč ga ureja posebna zakonodaja. Podobno je ravnanje z RAO in IJG urejeno tudi v drugih državah EU.

Nacionalni program ravnanja z RAO in IJG opredeljuje potrebne naloge, ki zagotavljajo trajno in varno rešitev problematike ravnanja z RAO in IJG ne glede na to, ali bo Republika Slovenija po izteku življenjske dobe NEK še ostala jedrska država ali ne. Gradnjo odlagališča NSRAO je treba obravnavati kot ključni okoljski projekt programa, saj pravočasno pridobljena lokacija in gradnja odlagališča zagotavljata učinkovito varovanje naravnega okolja pred nekontroliranimi emisijami radioaktivnih snovi. Za izvajanje dejavnosti, vezanih na dolgoročno ravnanje z RAO in IJG, je odgovoren izvajalec gospodarske javne službe – ARAO. Sredstva za ravnanje z RAO in IJG so zagotovljena predvsem iz proračuna Republike Slovenije, Sklada za financiranje razgradnje NEK in odlaganje RAO iz NEK, plačila proizvajalcev radioaktivnih odpadkov po ceniku javne službe in lastnih virov NEK. Skupna proračunska sredstva za izvajanje celotnega ravnanja z RAO in IJG znašajo v obdobju od 2005–2014 skupaj malo več kot 41 mio EUR (oziroma 9846 mio SIT), od tega zneska se večina teh sredstev porabi za zapiranje Rudnika urana Žirovski Vrh v obdobju od 2005 do 2009.

1.1 O RADIOAKTIVNIH ODPADKIH

Nizko, srednje in visoko radioaktivni odpadki

Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04 – ZVO-1) radioaktivne odpadke opredeljuje kot odpadke, ki so zaradi določenih radioaktivnih lastnosti po predpisih o varstvu pred ionizirajočimi sevanji uvrščeni med radioaktivne odpadke. Opredeljuje tudi, da je odpadek določena snov ali predmet, ki ga njegov povzročitelj ali druga oseba, ki ima snov ali predmet v posesti, zavrže, namerava ali mora zavreči.

Radioaktivni odpadki so po določbah ZVISJV-UPB2 snovi v plinasti, tekoči ali trdni obliki, predmeti in oprema, ki so odpadek sevalnih dejavnosti ali intervencijskih ukrepov in zanje ni predvidena nadaljnja uporaba, vsebujejo pa radioaktivne snovi ali so radioaktivno kontaminirani tako, da presegajo ravni opustitve. Po najbolj splošno uveljavljeni klasifikaciji delimo radioaktivne odpadke glede na stopnjo njihove specifične aktivnosti v tri skupine: nizko, srednje in visoko radioaktivne odpadke. Za te skupine je zelo razširjena uporaba kratic NRAO, SRAO in VRAO, za nizko in srednje radioaktivne odpadke skupaj pa tudi NSRAO.

Med VRAO uvrščamo izrabljeno jedrsko gorivo in ostanke predelave izrabljenega goriva. Pri tem je treba omeniti, da izrabljeno jedrsko gorivo lahko obravnavamo tudi kot potencialen vir energije in ne zgolj kot odpadek, saj s predelavo iz njega lahko še pridobimo uran in plutonij.

Dolgoživi in kratkoživi radioaktivni odpadki

Pri nizko in srednje radioaktivnih odpadkih je poleg aktivnosti pomembna tudi življenjska doba radionuklidov, ki jih odpadki vsebujejo, saj le-ta pogojuje, koliko časa bodo odpadki radioaktivni, s tem pa določa tudi ravnanje z njimi in pogoje za trajno shranjevanje. Glede na razpolovni čas(*1) vsebovanih radionuklidov razdelimo nizko in srednje radioaktivne odpadke na kratkožive in dolgožive NSRAO. Pri prvih razpolovni čas radionuklidov ne presega 30 let(*2). Ker se po preteku vsake dobe razpolovnega časa aktivnost vzorca zmanjša za polovico, običajno že po preteku 10 razpolovnih časov najbolj dolgoživega vsebovanega izotopa aktivnost odpadkov upade pod spodnjo mejo za radioaktivne odpadke. Za kratkožive NSRAO to pomeni, da po približno 300–500 letih postanejo nenevarni. Dolgoživi NSRAO pa vsebujejo tudi izotope, katerih razpolovni časi so bistveno daljši od 30 let. Zato njihova aktivnost upada bistveno počasneje (več deset tisoč let ali celo dlje). Zato zahtevajo ostrejša merila za izvedbo odlagališča in uporabo zahtevnejših tehnoloških rešitev za njihovo obdelavo in pripravo.

1.2 NAČELA RAVNANJA Z RADIOAKTIVNIMI ODPADKI IN IZRABLJENIM JEDRSKIM GORIVOM

Ionizirajoče sevanje je škodljivo za živa bitja, zato moramo z radioaktivnimi odpadki ravnati tako, da preprečimo čezmerno obsevanje ljudi. Poskrbeti moramo, da radioaktivni odpadki ne povzročajo neposrednega obsevanja in preprečiti onesnaženje okolja z radionuklidi. Prvo dosežemo s shranjevanjem radioaktivnih odpadkov za primerno debelim biološkim ščitom oziroma pod njim, npr. beton, plasti zemlje ali voda. Uhajanje radioaktivnih snovi v življenjsko okolje pa preprečimo tako, da odpadke shranjujemo kot suhe in trdne snovi ter z večkratnimi pregradami preprečimo dostop vode do njih. Voda je namreč medij, ki bi lahko radioaktivne odpadke "raztopil" in radioaktivne snovi prinesel prek rastlin in živali v človeško telo.

Ker je življenjska doba nizko in srednje radioaktivnih odpadkov 300–500 let, moramo poskrbeti, da odpadki ne bodo ogrožali sedanjih niti prihodnjih generacij. Zato morajo biti vse trajne rešitve skrbno izbrane in dobro preverjene. Ravnanje z IJG zahteva v primeru, da se obravnavajo kot odpadki, še večjo pozornost, ker so obdobja, v katerem so ti odpadki nevarni, neprimerno daljša. V svetu trenutno še ne obstaja odlagališče za IJG, so pa nekatere države (Švedska, Finska) uspele razviti sprejemljive koncepte za odlagališča IJG, ki zagotavljajo ustrezno varnost ljudi in okolja.

Med državami z jedrskim programom ostaja Republika Slovenija ena izmed redkih, ki za nobeno vrsto radioaktivnih odpadkov nima urejenega končnega odlaganja in še vedno išče lokacijo za odlagališče NSRAO.

2. NAČELA IN STRATEŠKE USMERITVE

Cilji nacionalnega programa ravnanja z RAO in IJG so:

-

zagotoviti varno ravnanje z vsemi radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom v vseh fazah njihovega obstoja,

-

čim prej zagotoviti trajne rešitve,

-

vse postopke izpeljati pregledno in demokratično.

Izhodišče za pripravo nacionalnega programa ravnanja z RAO in IJG predstavljajo sedanji sprejeti in pripravljeni strateški dokumenti ravnanja z radioaktivnimi odpadki v Republiki Sloveniji. Med prvimi je bila leta 1996 pripravljena in sprejeta Strategija ravnanja z IJG, ki je pregledala nekaj tehničnih opcij ravnanja z izrabljenim jedrskim gorivom in določila časovne vidike odločanja o IJG. Strategija je predvidela izbor trajne rešitve za odlaganje izrabljenega jedrskega goriva do leta 2020, gradnjo in odprtje odlagališča pa do leta 2050. Predvidena je bila možnost gradnje odlagališča v Sloveniji in/ali na Hrvaškem, odlaganje izrabljenega jedrskega goriva in jedrskih odpadkov pa je mogoče na podlagi meddržavnega dogovora s tretjo državo. Do takrat bo IJG uskladiščen v bazenu na lokaciji NEK.

Istega leta je bil sprejet tudi prvi Plan razgradnje NEK, ki določa način razgradnje NEK s finančnim ovrednotenjem predvsem razgradnje, dodana pa je tudi ocena stroškov odlaganja NSRAO in IJG. Leta 1999 je ARAO pripravil predlog strategije ravnanja z NSRAO, ki je obravnaval vse vidike reševanja ravnanja z NSRAO in določil tudi akcijske načrte pomembnih aktivnosti, ki so predstavljale predpogoj za doseganje ciljev. Predlog strategije je bil leta 2001 vzet iz postopka sprejemanja, saj je bil v tistem letu podpisan sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško glede solastništva NEK, kar je bistveno posegalo v vsebino strategije. Čeprav je bil predlog strategije umaknjen iz postopka sprejemanja, predstavlja dobro izhodišče za pripravo programa ravnanja z NSRAO. Marca 2004 je ARAO skupaj s hrvaško agencijo za posebni odpad pripravila novi Program razgradnje NEK in odlaganja NSRAO in IJG, ki predstavlja celovit načrt ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom iz jedrske elektrarne v Krškem, tudi finančne ocene in terminski načrt razgradnje, gradnjo odlagališča NSRAO in ravnanje z IJG.

Radioaktivne odpadke na kratko obravnava tudi nova Strategija prostorskega razvoja Slovenije (SPRS), (Uradni list RS, št. 76/04), ki navaja, da se zagotovi trajno odlaganje NSRAO na območju države pred iztekom življenjske dobe NEK, skladno s pozitivno zakonodajo s področja varstva pred ionizirajočimi sevanji, jedrsko varnostjo in mednarodnimi konvencijami ter pogodbami, katerih podpisnica je Republika Slovenija. Izbor lokacije se izvede s kombiniranim postopkom, strategija pa navaja tudi način vrednotenja lokacij znotraj izhodiščnih območij, kjer se zagotavlja visoka stopnja vključevanja javnosti ob stalnem zagotavljanju varnosti. Rešitve za trajno odlaganje VRAO se poiščejo v sodelovanju s širšo mednarodno skupnostjo.

Nosilec urejanja prostora za odlaganje radioaktivnih odpadkov mora poskrbeti za pravočasno določitev lokacije odlagališča za NSRAO, opredeliti vse tehnične pogoje za izvedbo odlagališča NSRAO kakor tudi za delovanje, saniranje in zapiranje lokacij že obstoječih odlagališč oziroma skladišč.

Nova Resolucija o Nacionalnem energetskem programu (ReNEP, Uradni list RS, št. 57/04) navaja jedrsko energijo kot potencialno pomembno pri oskrbi z električno energijo tudi v prihodnosti zaradi njene stabilnosti in zato, ker ne sprošča toplogrednih plinov in ne proizvaja strupenih izpustov v okolje. Dokument navaja, da je treba s sistematičnimi analizami preučiti možnost za podaljšanje življenjske dobe NEK in odločitev sprejeti do leta 2012. Navaja pa tudi odločitev Republike Slovenije, da bo podprla skupno gradnjo nuklearne elektrarne na ozemlju Republike Hrvaške do leta 2015 na temelju in po načelih, ki veljajo za NEK. ReNEP določa spodbujanje domačega razvoja in raziskav za učinkovito ravnanje z energijo ter vključevanje v mednarodni prostor z ukrepi, kar zajema tudi nadaljevanje raziskav na področju prihodnjih generacij reaktorjev, jedrske fuzije in ravnanja z RAO in IJG, pri čemer je treba IJG obravnavati tudi kot sekundarno surovino.

Nacionalni program ravnanja z RAO in IJG predstavlja celovit program ravnanja z NSRAO in IJG, zato zajema ravnanje s kratkoživimi, dolgoživimi in zelo kratkoživimi radioaktivnimi odpadki ter odpadki, ki se običajno ne obravnavajo kot radioaktivni, vendar vsebujejo naravno prisotne radionuklide vseh slovenskih proizvajalcev odpadkov (NEK, mali proizvajalci). Predstavljeni so različni vidiki ravnanja z RAO in IJG v vseh jedrskih objektih v Sloveniji, torej v NEK, Centralnem skladišču radioaktivnih odpadkov (CSRAO) v Brinju, raziskovalnemu reaktorju TRIGA, v shrambah pri povzročiteljih ter v Rudniku urana Žirovski Vrh, ki je v postopku zapiranja. Predlogi ravnanja obravnavajo današnje stanje (količine odpadkov, sedanje ravnanje z RAO in IJG), načrtovane postopke, ravnanje in ocene nastajanja odpadkov do leta 2014 ob upoštevanju, da bo NEK obratovala do 2023, načine reševanja ravnanja z odpadki, finančne ocene za doseganje zastavljenih ciljev s terminskimi načrti ter zakonske podlage.

3. ZAKONODAJNI OKVIRI

3.1 ZAKONODAJA EVROPSKE UNIJE

1. maja 2004 je Republika Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije. S tem datumom je začela veljati Pogodba o pristopu, ki jo je Državni zbor Republike Slovenije ratificiral 28. 1. 2004, (Uradni list RS – MP, št. 3/04). Dokument o pogojih pristopa, ki je sestavni del Pogodbe o pristopu, opredeljuje tudi finančno pomoč novim članicam na področju okrepitve, učinkovitosti in sposobnosti upravnih organov za jedrsko varnost in organizacij za tehnično podporo ter javnih agencij za ravnanje z odpadki, in sicer v obdobju od dneva pristopa do konca leta 2006.

Prilagajanje slovenskih zakonov in drugih predpisov pravnim aktom Evropske skupnosti je izjemno zahteven proces, ki mora zagotoviti, da bo pravni red skladen z Ustavo Republike Slovenije in z zahtevami prava Evropske unije. Republika Slovenija je v času približevanja prilagodila slovensko zakonodajo in z vstopom v Evropsko unijo (1. 5. 2004) prevzela celotno evropsko zakonodajo, ki je razdeljena v 20 poglavij. Pravni red določajo direktive in uredbe, ki so obvezujoče, pa tudi odločbe, če so naslovljene na domače pravne subjekte. Za ravnanje z RAO in IJG je pomembno predvsem poglavje 12: Energija ter poglavje 15: Okolje, potrošniki in varovanje zdravja. Prvo obravnava jedrsko energijo z vseh vidikov, tudi dobavo goriva, fizično varovanje in delovanje jedrskih elektrarn. Drugo področje vključuje jedrsko varnost in radioaktivne odpadke, varovanje potrošnikov ter varovanje zdravja.

Vsa določila na področju jedrske proizvodnje in jedrske varnosti temeljijo na Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (EURATOM) iz leta 1957, ki določa, da morajo članice Evropske skupnosti vzpostavljati in zagotavljati uporabo enotnih varnostnih normativov za zaščito zdravja delavcev in prebivalstva na področju jedrskih tehnologij, zagotavljati razvoj raziskovalnega področja, spodbujati investicije, zagotavljati redno dobavo rud in jedrskega goriva ter uporabljati jedrske materiale le za vnaprej določene namene in spodbujati druge države in mednarodne organizacije k mirni uporabi jedrske energije.

Države članice Evropske unije morajo spoštovati določila pogodbe EURATOM, zlasti tista, ki se nanašajo na preskrbo z jedrskim gorivom, varovalne mehanizme, zdravje in varnost ter mednarodne sporazume in drugo zakonodajo, povezano z jedrsko proizvodnjo in jedrsko varnostjo. V ta namen je Evropska unija sprejela številne predpise v obliki direktiv, smernic, uredb, odločb, priporočil ali mnenj, ki natančneje določajo vsebino pogodbe EURATOM. Za področje ravnanja z RAO in IJG so širše vzeto najpomembnejše:

-

direktiva o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, vključno s tistimi, ki obravnavajo odlaganje in dolgoročno shranjevanje radioaktivnih odpadkov Direktiva 85/337/EGS, Direktiva 97/11/ES),

-

direktiva o obveščanju splošne javnosti o ukrepih zdravstvene zaščite, ki jih je treba izvesti, in o ravnanju v primeru radiološkega izrednega dogodka (Direktiva 89/618/Euratom),

-

direktiva o operativni zaščiti zunanjih delavcev, ki so med svojimi dejavnostmi na kontroliranih področjih izpostavljeni nevarnosti ionizirajočega sevanja (Direktiva 90/641/Euratom),

-

direktiva o nadzoru in kontroli pošiljk radioaktivnih odpadkov med državami članicami in v Skupnost ter iz nje, vključno s postopki obveznega obveščanja v primeru takih pošiljk in strogih omejitev ter meril glede izvoza v tretje države (Direktiva 92/3/Euratom),

-

direktiva o temeljnih varnostnih standardih za varstvo zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi, ki izhajajo iz ionizirajočega sevanja (Direktiva 96/29/Euratom),

-

direktiva o nadzoru visokoaktivnih zaprtih radioaktivnih virov in virov neznanega izvora (Direktiva 2003/122/Euratom).

Med pomembnimi dokumenti Evropske skupnosti, ki so povezani z ravnanjem z RAO in IJG ter z odprtostjo javnega postopka, je tudi tako imenovana Zelena knjiga o evropski strategiji za varnost oskrbe z energijo, ki poudarja, da mora biti sprejemljiva rešitev problema ravnanja z RAO določena kar najbolj pregledno.

3.2 MEDNARODNA PRIPOROČILA, KONVENCIJE IN POGODBE

Poleg zakonodajnih standardov Evropske unije pa mora Republika Slovenija pri reševanju problematike radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva upoštevati tudi mednarodne konvencije, ki jih je ratificirala Republika Slovenija, in priporočila Mednarodne agencije za atomsko energijo. Najpomembnejši pravni akti s tega področja so:

-

Konvencija o fizičnem varovanju jedrskega materiala, 1979

-

Konvencija o zgodnjem obveščanju o jedrskih nesrečah, 1986

-

Konvencija o pomoči v primeru jedrskih nesreč ali radiološke nevarnosti, 1986

-

Konvencija o jedrski varnosti, 1994

-

Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga, (ADR), 2000

-

Skupna konvencija o varnosti ravnanja z izrabljenim jedrskim gorivom in varnosti ravnanja z radioaktivnimi odpadki, 1997 (Uradni list RS – MP, št. 3/99 – MKVIGRO).

V Konvenciji o varnosti ravnanja z IJG in varnosti ravnanja z RAO (v nadaljevanju besedila: konvencija) je poudarjeno, da je za zagotavljanje varnosti najodgovornejša država, ki mora poskrbeti za varno odložitev RAO v državi. Konvencija tudi dopušča, da se v določenih okoliščinah varno in učinkovito ravnanje z IJG in RAO lahko pospeši s sporazumom med državami z uporabo objektov v eni od njih v korist drugih, posebno kadar so odpadki rezultat skupnih projektov. Konvencija predvideva tudi sistematično varnostno in okoljsko presojo pred gradnjo objekta za ravnanje z RAO ter izdajo dovoljenja za obratovanje na primernih presojah tudi ob upoštevanju končnega programa razgradnje, ki mora dokazati, da je objekt, tako, kakor je zgrajen, skladen s projektom in varnostnimi zahtevami. Vsaka pogodbenica mora zagotoviti, da je za varnost ravnanja z RAO in IJG odgovoren imetnik dovoljenja in da sprejme primerne ukrepe, s katerimi zagotavlja izpolnjevanje svojih obveznosti. V konvenciji je poudarjeno, da se nanaša tudi na izpuste oziroma na nenadzorovane izpuste.

Skupni cilji naštetih pravnih aktov so doseči in obdržati visoko raven varnosti pri ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom, zagotoviti učinkovito zaščito posameznika in celotne družbe pred škodljivimi učinki ionizirajočega sevanja ter preprečevati nesreče z radiološkimi posledicami ali ublažiti njihove posledice.

Posebno pomembna je tudi mednarodna Pogodba med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v Nuklearno elektrarno Krško, njenim izkoriščanjem in razgradnjo (pogodba BHRNEK), ki je bila ratificirana v Državnem zboru Republike Slovenije februarja 2003. V 10. členu te pogodbe pogodbenici izjavljata, da je razgradnja NEK, odlaganje RAO in IJG skupna obveznost ter da bosta zagotovili učinkovito skupno rešitev za razgradnjo in odlaganje RAO in IJG z gospodarskega stališča in stališča varstva okolja. V 11. členu se pogodbenici tudi obvezujeta, da bosta v enakih delih zagotovili financiranje stroškov za izdelavo programa razgradnje, stroškov za njegovo izvajanje in tudi stroškov za izdelavo programa odlaganja RAO in IJG.

3.3 SLOVENSKA ZAKONODAJA

S podpisom sporazuma o pridružitvi Republike Slovenije Evropskim skupnostim se je začel postopek prilagajanja in usklajevanja nacionalne zakonodaje novim zahtevam. Takrat veljavna zakonodaja je zaradi zgodovinskih razlogov nastala na podlagi zvezne zakonodaje nekdanje Jugoslavije ter domače zakonodaje, ki je veljala v času, ko je bila Slovenija del nekdanje zvezne države. Republika Slovenija je ob razglasitvi neodvisnosti prevzela tisti del nekdanje zvezne zakonodaje, ki ni bila v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, in s tem zagotovila pravno kontinuiteto.

Leta 2002 je bil zaradi približevanja Evropski uniji ter zaradi uskladitve z novejšimi mednarodnimi priporočili sprejet nov temeljni Zakon o varstvu pred sevanji in jedrski varnosti (Uradni list RS, št. 102/04 – ZVISJV-UPB2), ki je prilagojen evropskemu pravnemu redu na področju varstva pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti. Ta zakon ureja varstvo pred ionizirajočimi sevanji z namenom, da se kar najbolj zmanjša škoda za zdravje ljudi in radioaktivna kontaminacija življenjskega okolja zaradi uporabe virov ionizirajočih sevanj in se hkrati omogočijo razvoj, proizvodnja in uporaba virov sevanj ter izvajanje sevalnih dejavnosti. Za vir sevanja, ki je namenjen pridobivanju jedrske energije, zakon ureja izvajanje ukrepov jedrske varnosti in, če gre za uporabo jedrskega blaga, tudi posebnih ukrepov varovanja.

Zakon dodatno določa tudi organizacijo pristojnih upravnih organov in inšpektorjev ministrstva, pristojnega za zdravje, in ministrstva, pristojnega za okolje. Zakon predvideva pripravo podzakonskih predpisov (uredb in pravilnikov) v različnih rokih (od 9 do 18 mesecev od sprejetja zakona), ki podrobneje določajo izpolnjevanje zakonskih zahtev. Zdaj se nekateri pravilniki in uredbe še pripravljajo, zato je zakonodaja v prilagajanju. Nekateri pravilniki veljajo še po stari zakonodaji, za nekatera področja pa so sprejeti novi podzakonski akti. V Zakonu o dopolnitvi zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti, ki je bil sprejet marca 2003, (Uradni list RS, št. 24/03 – ZVISJV-A), so določeni roki za izdelavo nacionalnega programa ravnanja z RAO in IJG (do konca 2004) ter roka za izbor in odobritev lokacije (do 2008) ter za pridobitev dovoljenja za obratovanje (do 2013) odlagališča NSRAO.

Med preostalo zakonodajo, ki širše določa ravnanje z RAO in IJG, sodijo tudi Zakon o skladu za financiranje razgradnje NEK in odlaganje RAO iz NEK (Uradni list RS, št. 75/94, 24/03), Zakon o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 – ZDU-1), Zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 – ZGJS), Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04 – ZVO-1), Zakon o prevozu nevarnega blaga (Uradni list RS, št. 79/99), Energetski zakon (Uradni list RS, št. 79/99, št. 8/00) in drugi. Številni podzakonski predpisi, ki natančneje določajo zakonodajne zahteve, so navedeni v poglavju 13.

3.3.1 Slovenska zakonodaja o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom

Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (ZVISJV)

Navedeni zakon opredeljuje ravnanje z radioaktivnimi odpadki kot zbiranje, obdelavo, pripravo, začasno skladiščenje in odstranjevanje radioaktivnih odpadkov. Objekt za skladiščenje, predelavo, obdelavo, skladiščenje in odlaganje radioaktivnih odpadkov je jedrski objekt. Za odlaganje radioaktivnih odpadkov se šteje tudi odobreno izpuščanje odpadnih radioaktivnih snovi v okolje, ki se pozneje razredčijo.

V poglavju o ukrepih za varstvo pred ionizirajočimi sevanji je v ZVISJV-UPB2 določeno, da se smejo radioaktivne snovi zbirati, evidentirati, obdelovati, hraniti in dokončno odlagati ter izpuščati v človekovo okolje samo na način in pod pogoji, ki jih določajo predpisi na podlagi tega zakona. Po zakonu mora imetnik RAO in IJG podatke o nastajanju RAO in IJG poslati v centralno evidenco, ki jo vodi URSJV. Minister, pristojen za okolje, razvrsti RAO glede na stopnjo in vrsto radioaktivnosti, določi ravnanje z RAO in IJG ter obseg poročanja o njihovem nastajanju, način in obseg vodenja centralne evidence ter vodenja evidenc skladiščenih in odloženih RAO in IJG.

Podzakonski predpisi

Podzakonski predpisi izdani na podlagi ZVISJV se pripravljajo, zato so v veljavi še nekateri pravilniki po stari zakonodaji.

Za ravnanje z radioaktivnimi odpadki je pomembna že sprejeta Uredba o sevalnih dejavnostih, (Uradni list RS, št. 48/04), kjer so določene ravni opustitve nadzora za posamezne radionuklide in ravni izvzetja.

Pravilnik o načinu zbiranja, evidentiranja, obdelave, hrambe, dokončne odložitve in izpuščanja radioaktivnih snovi v človekovo okolje (Uradni list SFRJ, št. 40/86) ureja način zbiranja, evidentiranja, obdelave, hrambe, odlaganja in izpuščanja radioaktivnih odpadnih snovi v okolje.

Način izvajanja gospodarske javne službe opredeljuje Uredba o načinu, predmetu in pogojih opravljanja gospodarske javne službe ravnanja z radioaktivnimi odpadki (Uradni list RS, št. 32/99), ki jo upravlja ARAO.

3.3.2 Slovenska zakonodaja o pristojnostih in odgovornostih za ravnanje z RAO

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) določa, da je ravnanje z radioaktivnimi odpadki in njihovo odlaganje obvezna državna gospodarska javna služba varstva okolja, katere dejavnosti zagotavlja država skladno s predpisi o gospodarskih javnih službah.

Natančneje o načinu izvajanja gospodarske javne službe govori Uredba o načinu, predmetu in pogojih opravljanja gospodarske javne službe ravnanja z radioaktivnimi odpadki (Uradni list RS, št. 32/99). Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (ZVISJV) pa dodatno določa, da ARAO opravlja državno gospodarsko javno službo ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Ta vključuje prevzemanje, zbiranje, prevažanje, predhodno obdelavo, skladiščenje pred odlaganjem in odlaganje RAO in IJG, ki niso odpadki, in IJG iz jedrskih objektov za proizvodnjo energije, ter obdelavo RAO in IJG pred odlaganjem ter odlaganje RAO in IJG iz jedrskih objektov za proizvodnjo energije. Po 96. členu ZVISJV sodi med obveznosti ARAO tudi dolgoročni nadzor in vzdrževanje odlagališč rudarske in hidrometalurške jalovine iz pridobivanja in izkoriščanja jedrskih mineralnih surovin. Kljub obsegu obveznosti gospodarske javne službe pa ZVISJV dovoljuje povzročitelju skladiščenje in obdelovanje RAO in IJG na kraju nastanka za določen čas ob izdanem dovoljenju.

3.3.3 Slovenska zakonodaja o uvozu, izvozu in tranzitu odpadkov

ZVISJV določa, da je treba za uvoz, izvoz in tranzit jedrskih in radioaktivnih snovi, tudi radioaktivnih odpadkov, pridobiti dovoljenje ministrstva, pristojnega za okolje. V postopku izdaje dovoljenja se presojajo ukrepi sevalne in jedrske varnosti v celotnem postopku od kraja izvora do kraja prejema pošiljke, RAO in IJG pa se pošiljajo v embalaži, kot jo določajo predpisi o prevozu nevarnega blaga. Pravilnik o vnosu in iznosu v države članice Evropske unije ter uvozu in izvozu radioaktivnih odpadkov (Uradni list RS, št. 60/04 in 80/05) določa način prijave pošiljk RAO in IJG, način obveščanja, poročanja, ravnanja in pogoje glede jedrske in sevalne varnosti.

3.3.4 Slovenska zakonodaja o financiranju in odškodninski odgovornosti

Z Odlokom o preoblikovanju javnega podjetja Agencija za radioaktivne odpadke, p.o., Hajdrihova 2, Ljubljana v javni gospodarski zavod je Vlada Republike Slovenije določila, da ARAO svojo dejavnost opravlja v statusno pravni obliki javnega gospodarskega zavoda, torej kot neprofitno dejavnost. Za financiranje dejavnosti ARAO so v odloku predvideni trije viri financiranja: poleg državnega proračuna še Sklad za financiranje razgradnje NEK in odlaganje odpadkov iz NEK in plačila uporabnikov javne službe malih proizvajalcev (vključno s skladiščenjem) in bodočega odlagališča radioaktivnih odpadkov. Odlaganje RAO in IJG iz jedrskih objektov za proizvodnjo energije (torej iz NEK) se financira izključno iz sredstev namenskega sklada. Prav tako ZVISJV določa, da stroške ravnanja z RAO in IJG plača povzročitelj RAO oziroma njihov imetnik, če jih je od povzročitelja prevzel ali kako drugače pridobil.

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) vpeljuje načelo odgovornosti povzročitelja čezmerne obremenitve in načelo plačila za obremenjevanje, po katerem povzročitelj obremenitve krije vse stroške predpisanih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja in tveganja za okolje ter za odpravo posledic obremenjevanja okolja.

Če povzročitelj radioaktivnih odpadkov ali izrabljenega goriva ni znan, prevzame odgovornost za ravnanje država.

3.3.5 Slovenska zakonodaja o nadzoru

Pristojni upravni organ za sevalno in jedrsko varnost je Uprava RS za jedrsko varnost v okviru ministrstva, pristojnega za okolje, za varstvo delavcev pred ionizirajočimi sevanji pa je pristojna Uprava RS za varstvo pred sevanji v okviru ministrstva, pristojnega za zdravje. Uprava RS za jedrsko varnost skrbi predvsem za jedrsko in radiološko varnost jedrskih objektov, nadzoruje njihovo fizično zaščito, promet, prevoz ter ravnanje z jedrskimi in radioaktivnimi materiali. Nadzoruje tudi izvajanje zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov, ki urejajo področje jedrske varnosti. Nadzor nad fizičnim varovanjem jedrskega objekta, sevalnega objekta in jedrskih snovi opravlja ministrstvo za notranje zadeve v sodelovanju z inšpektorji Uprave RS za jedrsko varnost.

4. STANJE NA PODROČJU RAVNANJA Z NSRAO

Daleč najpomembnejši proizvajalec nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v Sloveniji je Nuklearna elektrarna Krško (NEK), ki je odgovorna za skladiščenje vseh svojih NSRAO na lokaciji elektrarne. Le manjši del NSRAO proizvedejo mali proizvajalci v medicini, industriji in raziskovalnih ustanovah, vštevši raziskovalni reaktor. Večina teh odpadkov je skladiščena v centralnem skladišču radioaktivnih odpadkov v Brinju, ki ga v sklopu izvajanja gospodarske javne službe ravnanja z RAO malih proizvajalcev upravlja ARAO. Za določen čas lahko radioaktivne odpadke shranjuje tudi povzročitelj, če za to pridobi dovoljenje ministrstva, pristojnega za okolje. Kot odlaganje radioaktivnih odpadkov se štejejo tudi nadzorovani izpusti radioaktivnih snovi v okolje, ki jih odobri pristojno ministrstvo. V preteklosti so nizko radioaktivni odpadki nastajali tudi pri odkopavanju in predelavi uranove rude v rudniku Žirovski Vrh. Ti odpadki so odloženi na dveh odlagališčih (Jazbec – rudarska jalovina in Boršt – hidrometalurška jalovina) na sami lokaciji rudnika in so obravnavani v posebnem poglavju.

4.1 NUKLEARNA ELEKTRARNA KRŠKO

4.1.1 Dosedanje količine

Od začetka obratovanja elektrarne v letu 1981 pa do konca leta 2004 so v NEK uskladiščili 2289 m3 trdnih NSRAO, torej je v povprečju v tem obdobju nastalo vsako leto dobrih 100 m3 odpadkov. Vendar povprečje ne prikazuje realnega stanja, saj so količine na novo nastalih odpadkov v zadnjih letih občutno manjše in znašajo okoli 50 m3 na leto, v začetnem obdobju pa jih je na leto nastalo tudi več kakor 200 m3. Odpadki v skladišču vsebujejo predvsem radioaktivne izotope, kot so Co-60, Fe-55, Sr-90, Cs-134 in Cs-137, katerih razpolovna doba je največ 30 let in jih zato uvrščamo med kratkožive.

Vsi radioaktivni odpadki nizke in srednje aktivnosti, ki so nastali od začetka obratovanja elektrarne, so shranjeni na lokaciji NEK. Količina NSRAO v začasnem skladišču v NEK ob koncu leta 2004 je prikazana v tabeli 1.

Poleg skladišča NSRAO je bila leta 1999 zgrajena stavba za dekontaminacijo, kamor so leta 2000 shranili zamenjana uparjalnika, radioaktivne odpadke, nastale pri zamenjavi, in še nekatere druge kosovne odpadke. Skupna prostornina vseh odpadkov v stavbi za dekontaminacijo je ocenjena na okoli 920 m3 in maso okoli 730 ton. Inventar skladišča je razvrščen v več kategorij glede na vir ter način obdelave in priprave.

Poleg navedenih odpadkov so v NEK še trenutno neobdelani radioaktivni odpadki iz tehnološkega procesa, ki bodo obdelani in pripravljeni do oblike, primerne za skladiščenje. Količina neobdelanih odpadkov obsega okoli 12 m3 izrabljenih ionskih izmenjevalnikov in okoli 2 m3 usedlin procesnih zbiralnikov.

&fbco;binary entityId="ab236ad5c-e634-4cab-9df7-eefd6d4c1d02" type="jpg"&fbcc;

Tabela 1: Inventar v začasnem skladišču NSRAO v NEK konec 2004 [14.4.-28]
+----------------------------+------+-------------+--------------+-----------+
|       VRSTA ODPADKOV       | ŠT. | AKTIVNOST |   AKTIVNOST |PROSTORNINA|
|                            | SODOV| GAMA NA DAN | ALFA NA DAN |   (m3)    |
|                            |      | 31. 12. 2004| 31. 12. 2004 |           |
|                            |      |     (Bq)    |     (Bq)     |           |
+----------------------------+------+-------------+--------------+-----------+
|pepel od sežiga             | 49 |   1,32E+09 |   4,75E+06   |   10,2    |
+----------------------------+------+-------------+--------------+-----------+
|posušene izrabljene smole   | 48 |   2,44E+09 |   2,67E+06   |    9,6    |
|ionskih izmenjevalnikov iz |      |             |              |           |
|sekundarnega kroga          |      |             |              |           |
+----------------------------+------+-------------+--------------+-----------+
|stisljivi odpad             | 571 |   2,47E+10 |   1,04E+08   |   118,8   |
+----------------------------+------+-------------+--------------+-----------+
|koncentrat izparilnika      | 251 |   3,44E+10 |   1,35E+07   |   52,2    |
+----------------------------+------+-------------+--------------+-----------+
|izrabljeni filtri           | 114 |   3,90E+11 |   5,81E+07   |   23,5    |
+----------------------------+------+-------------+--------------+-----------+
|drugi odpadki               | 701 |   2,33E+10 |   1,09E+08   |   145,8   |
+----------------------------+------+-------------+--------------+-----------+
|stisnjeni odpadki leta 1988 | 617 |   2,72E+10 |   2,55E+08   |   197,4   |
|in 1989                     |      |             |              |           |
+----------------------------+------+-------------+--------------+-----------+
|izrabljene smole ionskih    | 689 |   3,27E+12 |   4,41E+09   |   143,3   |
|izmenjevalnikov             |      |             |              |           |
+----------------------------+------+-------------+--------------+-----------+
|superkompaktirani odpadki   | 1765 |   1,01E+13 |   1,06E+10   | 1525,0   |
|leta 1994 in 1995 in 387    |      |             |              |           |
|standardnih nestisnjenih    |      |             |              |           |
|sodov, vloženih v TTC       |      |             |              |           |
+----------------------------+------+-------------+--------------+-----------+
|produkti sušenja, vloženi v | 73 |   5,11E+12 |   3,34E+09   |   63,4    |
|cevaste površnike           |      |             |              |           |
+----------------------------+------+-------------+--------------+-----------+
|SKUPAJ                      | 4878 |   1,90E+13 |   1,89E+10   | 2289,2   |
+----------------------------+------+-------------+--------------+-----------+

4.1.2 Ravnanje z odpadki

Pri obratovanju NEK nastajajo trdni, tekoči in plinasti NSRAO. Tekoči odpadki predstavljajo dominanten delež celotne količine proizvedenih odpadkov. Odpadki so pred skladiščenjem glede na njihovo agregatno stanje ustrezno obdelani in pripravljeni.

Obratovalno dovoljenje NEK, izdano v letu 1984, elektrarni dovoljuje izpuste radioaktivnih snovi v ozračje in vodne tokove, ki se štejejo kot način odlaganja radioaktivnih odpadkov. Tekoči radioaktivni izpusti se izlivajo v Savo. Večino aktivnosti prispevajo H-3, Xe-133, Xe-135, Xe-131m, Xe-133m, Kr-85, Co-60, Fe-59, manjši del pa še Cs-134, Cs-137, Co-58 in Sb-125 (Tabela 2a). Plinasti izpusti se izpuščajo v ozračje in vsebujejo izotope žlahtnih plinov (Ar, Kr, Xe), ogljik C-14, tritij H-3, izotope kobalta, cezija, stroncija in joda (Tabela 2b). Za izpuste v vodo velja omejitev 200 x10(na 9) Bq/leto za vse radionuklide brez H-3 in žlahtnih plinov. Omejitev za H-3 je stokrat višja in znaša 20000 x 10(na 9), za žlahtne pline pa omejitev ni predpisana. Za izpuste v ozračje veljajo naslednje omejitve: žlahtni plini 110 000 x 10(na 9), izotopi joda 18,5 x 10(na 9), aerosoli 18,5 x 10(na 9). Za H-3 in C-14 omejitev ni predpisana. Konzervativna ocena efektivne doze, ki jo prejme posameznik zaradi izpustov radioaktivnih snovi iz NEK v okolje, je 1 μSv/leto in torej veliko pod zakonsko določeno mejo.

Tabela 2a: Tekoči radioaktivni izpusti iz NEK v letih 1999–2004 [14.4.-25]
+-----------------+---------------+------------------------------------------+
| Radionuklidi v |   Dovoljena   |         Aktivnost izpustov [Bq]          |
|    izpustih     |aktivnost [Bq] +------+------+------+-------+------+------+
|                 |               | 1999 | 2000 | 2001 | 2002 | 2003 | 2004 |
+-----------------+---------------+------+------+------+-------+------+------+
|Vsi radionuklidi |   200 E+09    | 4.74 | 5.76 | 1.13 | 9.39 | 3.59 | 2.41 |
|brez H-3 in      |               | E+08 | E+08 | E+09 | E+08 | E+08 | E+08 |
|žlahtnih plinov |               |      |      |      |       |      |      |
+-----------------+---------------+------+------+------+-------+------+------+
|H-3              |    20 E+12    | 1.08 | 1.07 | 7.75 | 1.33 | 1.03 | 1.08 |
|                 |               | E+13 | E+13 | E+12 | E+13 | E+13 | E+13 |
+-----------------+---------------+------+------+------+-------+------+------+
|Žlahtni plini    |       –       | 5.33 | 7.12 | 7.76 | 1.05 | 5.00 | 2.51 |
|                 |               | E+09 | E+09 | E+08 | E+09 | E+07 | E+08 |
+-----------------+---------------+------+------+------+-------+------+------+

Tabela 2b: Plinasti radioaktivni izpusti iz NEK v letih
              1999–2004 [14.4.-25]
+----------------+---------------+-------------------------------------------+
|    Plinasti    |   Dovoljena   |          Aktivnost izpustov [Bq]          |
|    izpusti     |aktivnost [Bq] +-------+------+------+------+-------+------+
|                |               | 1999 | 2000 | 2001 | 2002 | 2003 | 2004 |
+----------------+---------------+-------+------+------+------+-------+------+
|Žlahtni plini   |   110 E+12    |1.44 E |2.29 E|2.11 E| 6.08 | 1.45 | 1.51 |
|(Xe-133 equiv.) |               | +12 | +12 | +12 | E+11 | E+11 | E+11 |
+----------------+---------------+-------+------+------+------+-------+------+
|Izotopi joda    |   18.5 E+09   | 5.46 | 52.3 | 0.13 | 1.19 | 3.57 | 8.40 |
|(I-131 equiv.) |               | E+06 | E+06 | E+06 | E+07 | E+05 | E+06 |
+----------------+---------------+-------+------+------+------+-------+------+
|Aerosoli        |   18.5 E+09   | 16.7 | 1.06 | 2.83 | 7.56 | 3.23 | 3.35 |
|                |               | E+03 | E+06 | E+06 | E+05 | E+04 | E+05 |
+----------------+---------------+-------+------+------+------+-------+------+
|H-3             |       –       | 1.16 | 1.2 | 0.86 | 1.25 | 1.22 | 2.42 |
|                |               | E+12 | E+12 | E+12 | E+12 | E+12 | E+12 |
+----------------+---------------+-------+------+------+------+-------+------+
|C-14            |       –       | 0.12 | 0.12 | 0.11 | 8.38 | 1.10 | 1.23 |
|                |               | E+12 | E+12 | E+12 | E+10 | E+11 | E+11 |
+----------------+---------------+-------+------+------+------+-------+------+

Tehnologije obdelave in priprave vseh oblik NSRAO, ki so vpeljane v proizvodni proces v NEK, so primerljive z uveljavljenimi tehnologijami v svetu. Z obstoječimi postopki obdelave zmanjšajo prostornino, izločajo radioaktivne izotope in spreminjajo sestavo odpadkov ter minimizirajo izpust radioaktivnih snovi v okolico.

Trdni odpadki nastajajo kot rezultat obdelave plinastih in tekočih odpadkov, del pa nastaja neposredno pri vzdrževalnih delih in čiščenju. Razdelimo jih v pet skupin: koncentrat izparilnika, pripravljen po tehnologiji sušenja v sodu, izrabljene smole ionskih izmenjevalnikov, izrabljeni filtri, stisljivi odpadki in drugi odpadki. Odpadki so vloženi v različne oblike embalaže: v 210-litrske standardne sode, 320-litrske površnike in 864-litrske cevaste površnike (TTC). Glavne metode obdelave trdnih odpadkov so sortiranje, stiskanje in sežig.

Med stisljivimi odpadki se ločeno zbirajo gorljivi in negorljivi odpadki. Gorljive odpadke pošiljajo na sežig, za kar morajo izpolnjevati še nekatera druga merila sežigalnice (omejitev aktivnosti, vsebnost PVC in teža soda). Sežig kampanjsko izvaja zunanji izvajalec na svoji lokaciji. Poglavitni razlog za uporabo tega servisa je redukcija prostornine radioaktivnih odpadkov. Pepel od sežiga gorljivih odpadkov se vrne imetniku v manjšem vsebniku s pepelom, ki je imobiliziran v standardnem sodu.

Negorljive odpadke stisnejo v visokotlačni stiskalnici (superkompaktorju). Stiskance vstavijo v cevaste površnike. Doslej so tako pakirani produkti druge kampanje, enako bodo ravnali tudi pri superkompaktiranju v prihodnje. Nestisljive odpadke razkosajo in pakirajo v standardne sode. Načrtujejo tudi tehnologijo taljenja kovinskih odpadkov, ki jih že zdaj zbirajo ločeno. Njihova količina pa ni tolikšna, da bi taljenje znatno vplivalo na stanje v skladišču.

Med postopke obdelave tekočih odpadkov prištevamo: izparevanje, ionsko izmenjavo in ločevanje s posedanjem. Izparevanje se uporablja za večje količine tekočih radioaktivnih snovi. Pri tem nastajata voda in koncentrat izparilnika. Koncentrat izparilnika se pripravi po tehnologiji sušenja v sodu. Sodi so iz nerjavne pločevine s prostornino 210 l. Ta tehnologija je bila uvedena leta 1998 in je izredno učinkovita za zmanjšanje prostornine odpadka. Solidifikacija s cementno vermikulitno mešanico prav zaradi večje prostornine produkta ni več v uporabi, ohranjena je kot rezervna tehnologija.

Pri pretakanju tekočih odpadkov skozi naprave za ionsko izmenjavo se na površino ionskega izmenjevalnika vežejo radioaktivne snovi. Po daljši uporabi postanejo ionski izmenjevalniki neučinkoviti. Treba jih je zamenjati, ionske izmenjevalnike pa shraniti kot radioaktiven odpadek. Izrabljeni ionski izmenjevalniki iz primarnih sistemov in iz sistema za ravnanje s kalužo uparjalnikov se sušijo ter pakirajo v sode iz nerjavne pločevine. Iz primarnih sistemov pa se pakirajo v sode, narejene iz nerjavne pločevine z biološkim ščitom na notranji strani soda. Izrabljeni filtrski vložki tekočinskih sistemov se po nasičenju in zamenjavi pakirajo v 210-litrske standardne sode. Na nekaterih mestih v tehnološkem sistemu je mogoče uporabljati filtrske vložke, ki so primerni za sežig.

Sode s produkti iz sistema za sušenje vstavijo v cevaste površnike, in sicer po tri sode v en cevasti površnik.

Plinaste radioaktivne odpadke po obdelavi v sistemu za ravnanje s plinastimi radioaktivnimi odpadki hranijo v tankih za radioaktivni razpad plinov, kontaminiran zrak pa vodijo skozi filtre, ki zadržijo nastale trdne delce in aerosole, in nato očiščene spuščajo v ozračje. Ko filtri niso več uporabni, postanejo radioaktiven odpadek.

Zgoraj opisane vrste radioaktivnih odpadkov so rezultat sedanje tehnologije obdelave in priprave, poleg njih pa so v skladišču tudi vrste radioaktivnih odpadkov, ki izhajajo iz tehnologij in postopkov, ki so bili v uporabi v preteklosti in ki več ne nastajajo. To so koncentrat izparilnika, solidificiran s cementno vermikulitno mešanico, solidificirani izrabljeni ionski izmenjevalniki, superkompaktirani radioaktivni odpadki iz prve kampanje superkompaktiranja v 320-litrskih sodih. Z uporabo novih tehnologij v prihodnosti pa se bodo pojavile dodatne nove vrste radioaktivnih odpadkov.

4.1.3 Zmogljivosti skladiščenja in pričakovane količine odpadkov do 2008 in 2014

Vsi proizvedeni NSRAO iz NEK, ki so predhodno obdelani in nato pripravljeni za skladiščenje, se shranjujejo v skladišču NSRAO v NEK. To je protipotresno grajena armiranobetonska stavba s površino 1470 m2, ki je s pregradnimi stenami razdeljena na šest ločenih prekatov. Zmogljivost skladišča je okoli 3000 cevastih vsebnikov oziroma ekvivalentno število drugih pakiranih enot. Cevasti vsebnik je vse bolj prevladujoča pakirana enota v skladišču, in sicer kot osnovna embalaža (za stiskance superkompaktiranja) ali kot površnik (sod v cevastem vsebniku).

Prvotna zmogljivost skladišča NSRAO v NEK, skladno z lokacijskih dovoljenjem iz leta 1978, je bila 5000 sodov (standardnih). Skladišče je bilo namenjeno prehodnemu petletnemu skladiščenju. Z novim lokacijskim dovoljenjem iz leta 1988 so bile administrativne omejitve zmogljivosti sproščene, in sicer znotraj obstoječih gabaritov ter z omejitvijo, da ne bo presežena ekvivalentna doza 0,2 mSv/leto, merjeno na ograji NEK.

Ob koncu leta 2004 je bilo v skladišču okoli 2289 m3 trdnih NSRAO, tako da je bilo skladišče z manipulativnima prostoroma zasedeno več kakor 85-odstotno. Zaradi pomanjkanja prostora v skladišču si v NEK prizadevajo čim bolj omejiti nastajanje novih količin radioaktivnih odpadkov in z različnimi postopki zmanjšati prostornino obstoječih odpadkov. V preteklosti sta bili že izvedeni dve kampanji stiskanja in superkompaktiranja odpadkov, da so količino že obstoječih odpadkov zmanjšali.

Na podlagi zasedenosti skladišča NSRAO v NEK ob koncu leta 2004 in predpostavljeni hitrosti zapolnjevanja v prihodnje, je ocenjena pričakovana zasedenost skladišča NSRAO (slika 2). Poleg hitrosti nastajanja za posamezne vrste radioaktivnih odpadkov so upoštevani tudi periodični kampanjski posegi obdelave, s katerimi se bo zmanjševala prostornina odpadkov. Do leta 2008 sta načrtovani dve kampanji sežiga in ena kampanja superkompaktiranja, ki bo predvidoma zadnja. Po letu 2005 se bo superkompaktiranje izvajalo sprotno z lastno opremo, ker za kopičenje večjega števila sodov in kampanjsko obdelavo ne bo prostora. Več kampanj, organiziranih za manjše število sodov, pa je ekonomsko in organizacijsko neracionalno. Za obdobje 2008–2014 sta predvideni še dve kampanji sežiga.

Po ocenah NEK bo zasedenost skladišča ob koncu leta 2008 okoli 90-odstotna. Po izračunanih napovedih dosežemo polno zasedenost skladiščnega prostora že ob koncu leta 2010, oziroma 95% vsega prostora. Skladno z internimi dokumenti NEK je 95-odstotna zasedenost najvišja sprejemljiva meja, ki še zagotavlja zadostno varnost pri ravnanju z RAO, v smislu rezerve za nenačrtovane količine RAO in delovanje skladišča (manipulacije pri kampanjskih obdelavah ipd.).

&fbco;binary entityId="aafbf0566-7326-4535-b00d-97502fb5ddb8" type="jpg"&fbcc;

4.2 RAZISKOVALNI REAKTOR TRIGA MARK II

4.2.1 Dosedanje količine

Odpadki, ki nastanejo pri delu, povezanem z raziskovalnim reaktorjem, so predvsem kontaminiran čistilni material, papir, plastični predmeti, steklovina in aktiviran material zaradi obsevanja v raziskovalnem reaktorju TRIGA. V svoji dejavnosti na IJS uporabljajo tudi zaprte, ki po prenehanju uporabe postanejo radioaktivni odpadek, vendar je njihova prostornina zanemarljivo majhna. Pri delu z reaktorjem nastane na leto približno 50 l NSRAO s celotno aktivnostjo 0,01 GBq. Občasno pri delu v laboratoriju z aktiviranimi vzorci nastajajo tudi tekoči radioaktivni odpadki, ki odležijo v posebnem 20 m3 tanku in se po doseženih nivojih za opustitev nadzora izpuščajo v Savo.

4.2.2 Ravnanje z odpadki

Radioaktivni odpadki, ki nastanejo pri uporabi radioaktivnih snovi in obratovanju raziskovalnega reaktorja, se od začetka obratovanja skladišča hranijo v CSRAO v Brinju, ki je v njegovi neposredni bližini. Material je shranjen v sodih, večji kontaminirani kovinski kosi pa so shranjeni kot posebni odpadki. Okoli 3 m3 radioaktivnih odpadkov se začasno hrani tudi v prostorih vroče celice in bodo premeščeni v CSRAO. Nekaj radioaktivnih snovi se izpušča tudi v okolje, vendar so količine zelo majhne (Tabela 3). Ocena letne doze, ki jo zaradi teh izpustov prejme okoliški prebivalec, je približno 0,3 μSv/leto in je posledica izpustov Ar-41 in tekočih izpustov, v katerih so izmerili prisotnost Na-22 in Cs-137, oba v velikostnem razredu po 0,1 MBq/leto.

Tabela 3: Letne aktivnosti tekočih in plinastih izpustov iz raziskovalnega
reaktorja TRIGA v letih 1999–2004 [14.4.-25]
+-------+------------------------------+--------------------------------+
|       | Tekoči izpusti (aktivnost v | Plinasti izpusti (aktivnost v |
|       |              Bq)             |               Bq)              |
+-------+------------------------------+--------------------------------+
|1999   |         2,5 x10(na 6)        |         0,9 x10(na 12)         |
+-------+------------------------------+--------------------------------+
|2000   |         8,7 x10(na 6)        |         0,9 x10(na 12)         |
+-------+------------------------------+--------------------------------+
|2001   |        0,51 x10(na 6)        |         1,0 x10(na 12)         |
+-------+------------------------------+--------------------------------+
|2002   |         1,6 x10(na 6)        |         1,1 x10(na 12)         |
+-------+------------------------------+--------------------------------+
|2003   |         0,9 x10(na 6)        |         0,9 x10(na 12)         |
+-------+------------------------------+--------------------------------+
|2004   |        0,22 x10(na 6)        |         0,8 x10(na 12)         |
+-------+------------------------------+--------------------------------+

4.2.3 Zmogljivosti skladiščenja in pričakovane količine odpadkov do 2008 in 2014

Količina NSRAO, ki nastanejo med obratovanjem raziskovalnega reaktorja in pri laboratorijskem delu, ni velika in se lahko skladišči v CSRAO v Brinju. Po najbolj konservativni oceni nastane okoli 200 l stisljivih odpadkov na leto. Ob razgradnji reaktorja bo nastalo po prvih ocenah približno 50 m3 NSRAO, ki bodo odloženi v odlagališče NSRAO, ko bo potekala razgradnja.

4.3 NSRAO MALIH PROIZVAJALCEV

4.3.1 Dosedanje količine

Delež NSRAO, ki v Sloveniji nastanejo izven jedrske elektrarne in rudnika urana Žirovski vrh, je le približno 3%. Ti NSRAO se morajo skladiščiti v CSRAO v Brinju. Ob koncu leta 2004 je skupna prostornina odpadkov v skladišču znašala 70 m3, njihova skupna aktivnost pa okoli 3900 GBq [25]. Večino aktivnosti, ki je uskladiščena v CSRAO v Brinju, predstavljajo zaprti viri in posebni odpadki. Skoraj dve tretjini aktivnosti pripada enemu teleterapevtskemu kobaltovemu viru, ki je shranjen kot posebni odpadek. Ena tretjina aktivnosti pripada zaprtim virom, preostalo, približno 2% skupne aktivnosti, pa predstavljajo NSRAO, pakirani v sode, vključno s prepakiranimi kobaltovimi in radijevimi viri. V skladišču je tudi približno 12000 ionizacijskih javljalnikov požara. Tri četrtine do zdaj uskladiščenih odpadkov vsebujejo kratkožive izotope, ena četrtina pa jih vsebuje dolgožive izotope (Ra-226, Am-241).

Uporabniki virov sevanja so razpršeni po vsej Sloveniji. V gospodarstvu uporablja zaprte vire približno 130 organizacij, ki imajo okoli 700 zaprtih virov. Ti zaprti viri vsebuje naslednje radionuklide: Cs-137, Am-241, Cs-137/Am-241, Am-241/Be, Kr-85, Ir-192/vsebniki iz osiromašenega urana, Sr-90, Sr-90/Am-241, Cm, Fe/Cm, Tl/Pm, Pm-147, Ra-226, Pu-238, Co-60. Kobaltovi zaprti viri, ki se ne uporabljajo več, so bili v letu 2003 sprejeti v Centralno skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju in skupaj z že skladiščenimi viri ustrezno prepakirani. Preostali zaprti viri so delno še v uporabi, del pa jih ne uporabljajo. Prej ali slej bodo ti viri odpadek, ki ga bo treba skladiščiti oziroma odložiti, če jih imetnik ne bo vrnil proizvajalcu vira.

V Sloveniji sedem bolnišnic ali klinik uporablja odprte in zaprte vire sevanja. Kot odprte vire uporabljajo radioizotope s kratkimi razpolovnimi dobami Tc-99m, I-131, zato kot NSRAO ne predstavljajo posebnega problema. V manjših količinah se v bolnišnicah uporabljajo tudi I-125, I-123, Cr-51, Tl-201, Ga-67, F-18, Re-186, In-111, Sr-89, Y-90, S-153, Xe-133, H-3 in Co-57. Kontaminiran material je mogoče pustiti na odležanju, dokler njegova aktivnost ne pade pod mejo opustitve nadzora. V radioterapiji uporabljajo tudi zaprte vire z daljšimi razpolovnimi časi (Cs-137, Co-60, Ir-192 in Sr-90), vendar so količine teh virov v primerjavi z viri v industriji bistveno manjše.

Nekaj radioaktivnih odpadkov nastaja tudi v okviru Slovenske vojske, ki jih po prenehanju uporabe oddajajo v CSRAO v Brinju.

Posebna skupina radioaktivnih odpadkov so ionizacijski javljalniki požara, ki so zelo številčni (okoli 30.000) in so nameščeni v raznih objektih, ter ionizacijski strelovodi, katerih število pa ni veliko.

4.3.2 Ravnanje z radioaktivnimi odpadki

Za celovito ravnanje z RAO, razen za odpadke, ki nastanejo v jedrski elektrarni Krško in Rudniku Žirovski Vrh, je v Republiki Sloveniji zadolžena ARAO kot izvajalka gospodarske javne službe. ARAO je leta 1999 od Instituta Jožef Stefan prevzela v upravljanje skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju pri Ljubljani. S posebno pogodbo je bilo tudi določeno, da IJS zagotovi ARAO tudi uporabo celotnega tehnološkega sklopa opreme in prostorov za obdelavo radioaktivnih odpadkov (vroče celice), kolikor jo ARAO potrebuje za potrebe javne službe ravnanja z radioaktivnimi odpadki. ARAO je tudi sovlagatelj v modernizacijo tehnološkega sklopa vroče celice, ki poteka v sklopu projekta PHARE. S tem postane ARAO lastnik opreme vroče celice v proporcionalnem deležu, upravitelj pa ostane IJS. V letih 2003–2004 je bila izvedena rekonstrukcija skladišča. Skladišče je s tem pripravljeno za redno sprejemanje odpadkov in je leta 2005 pridobilo dovoljenje za poskusno obratovanje.

Nekateri proizvajalci odpadkov iz industrije in raziskav svoje radioaktivne odpadke shranjujejo v shrambah na mestu nastanka. Na približno 30 lokacijah se začasno hrani okoli 100 virov sevanja. Vsebujejo predvsem izotope Co-60, Cs-137, Ra-226, Am-241, Eu-152/154, Sr-90, Kr-85. Radioaktivni odpadki iz zdravstva, ki jih po določenem času ni mogoče spustiti v okolje, so shranjeni na lastnih lokacijah, ki so pod nadzorom Zavoda za varstvo pri delu, pri nadzoru odpadkov na Onkološkem inštitutu pa sodeluje tudi Institut Jožef Stefan. Onkološki inštitut ima za odpadke, ki vsebujejo I-131, urejen zadrževalnik, v katerem odpadki ostanejo 4 mesece, preden jih izpustijo v okolje. Druge zdravstvene enote v Sloveniji, ki uporabljajo radioaktivne izotope, nimajo zadrževalnikov. Skupni letni izpusti I-131 v okolje znašajo 0,3 TBq [14.4.-25].

Onkološki inštitut hrani izrabljene vire v lastni shrambi. Terapevtski zaprti viri, ki imajo daljše razpolovne čase in večje aktivnosti, se večinoma vračajo proizvajalcu, tako da za Republiko Slovenijo ne predstavljajo problema. Nekaj virov z Onkološkega inštituta, ki jih proizvajalec ne sprejema več, bo še predanih v CSRAO v Brinju. Po prostornini je količina teh virov sicer majhna (do 0,5 m3), je pa njihova aktivnost precejšnja. Vse bolnišnice, ki za diagnostiko uporabljajo Tc-99m, imajo generatorje Mo-99/Tc-99m. Kolona, ki je v generatorju, po prenehanju dobe odležanja, ki jo določi proizvajalec, postane neradioaktivni odpadek in jo proizvajalec odlaga kot druge odpadke. V zdravstvu le od pacientov nastajajo tekoči odpadki, ki zaradi kratkih razpolovnih časov in redčenja v kanalizacijskih sistemih neznatno radioaktivno obremenjujejo okolje.

Iz Centralnega skladišča radioaktivnih odpadkov stalno izhaja radon, v povprečju je izpust v okolje 52 Bq/s, kar znaša na leto 1,64 GBq. Ocena doze, ki jo zaradi teh izpustov prejme kmetovalec v okolici skladišča, je največ 15 μSv/leto.

Delovanje javne službe se financira iz plačila uporabnikov za storitve in iz sredstev državnega proračuna. ARAO tudi vodi evidenco malih proizvajalcev NSRAO v Republiki Sloveniji ter evidenco o vrsti in količini obstoječih NSRAO. Mali proizvajalci NSRAO lahko svoje trdne radioaktivne odpadke predajo v Centralno skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju pri Ljubljani. S tem ko proizvajalec odpadka plača po ceniku storitev javne službe ravnanja z radioaktivnimi odpadki, se obveznosti in stroški končnega odlaganja odpadka prenesejo na izvajalca javne službe.

V zadnjih letih se pogosto dogaja, da viri ionizirajočih sevanj med odpadno kovino iz tretjih držav prek Republike Slovenije potujejo v druge države EU, te pa jih zaznajo na meji in vrnejo v Republiko Slovenijo. Večkrat se je tudi zgodilo, da tako najdenih virov, radioaktivnih odpadkov, ni bilo možno vrniti v državo porekla in so morali biti uskladiščeni v našem Centralnem skladišču radioaktivnih odpadkov. Zato bi bilo smiselno z državami jugovzhodne evropske regije skleniti bilateralne sporazume o sprejemanju radioaktivnih in jedrskih snovi v primeru zavrnitve v državah EU, vzpostaviti medsebojno obveščanje pristojnih organov mejne kontrole in organov, pristojnih za nadzor prometa radioaktivnih ali jedrskih snovi oziroma materialov ter vedno ugotavljati izvor takih snovi. Republika Slovenija naj tudi čim prej ratificira Mednarodno konvencijo o zatiranju jedrskega terorizma, v kateri je tudi del, ki se nanaša na skladiščenje in vračanje zaseženih virov ionizirajočih sevanj in jedrskih snovi kot predmeta kaznivega dejanja v izvorno državo.

4.3.3 Zmogljivosti skladiščenja in pričakovane količine odpadkov do 2008 in 2014

Trdni NSRAO malih proizvajalcev se skladiščijo v CSRAO v Brinju. Površina, namenjena za skladiščenje, je 250 m2, uporabne prostornine pa je 500 m3. Prostor je razdeljen na 9 prekatov, zadnji del skladišča je poglobljen in je namenjen posebnim radioaktivnim odpadkom. Trenutno je v skladišču okoli 70 m3 odpadkov, tako da njegova prostornina zadošča za skladiščenje NSRAO malih proizvajalcev do zgraditve skupnega odlagališča NSRAO, ki bo sprejemalo kratkožive NSRAO jedrske elektrarne in malih proizvajalcev. Zmogljivosti so trenutno še omejene, ker so odpadki zloženi po tleh, problem pa bo rešen s prepakiranjem in zlaganjem v nadstropja. Po zgraditvi odlagališča NSRAO bo približno 75% odpadkov iz CSRAO v Brinju premeščenih v odlagališče. Dolgoživi radioaktivni odpadki se uskladiščijo na lokaciji odlagališča NSRAO, njihova problematika se bo reševala skupaj z IJG in VRAO.

Iz zdravstva pričakujemo v letih do 2014 približno 0,5–1,0 m3 odpadkov na leto. Poleg tega predvidevamo še sprejem okoli 2 m3 na leto NSRAO od drugih malih proizvajalcev. Dodatno predvidevamo v obdobju do 2008 sprejem 40–50 zaprtih virov na leto, kar sta po ustrezni obdelavi odpadkov dva 210-litrska soda. V obdobju 2008–2014 se bo količina sprejetih zaprtih virov predvidoma zmanjšala za polovico. Do leta 2008 bo v CSRAO predvideno sprejeta večina ionizacijskih javljalnikov požara, kar bo po obdelavi predstavljalo največ po en sod na leto. V obdobju 2008–2014 se bo količina sprejetih javljalnikov požara zmanjšala na en sod na tri leta.

5. STANJE NA PODROČJU RAVNANJA Z IZRABLJENIM JEDRSKIM GORIVOM

Izrabljeno jedrsko gorivo nastaja pri nas le v Nuklearni elektrarni Krško in na raziskovalnem reaktorju TRIGA Mark II. Sedanja količina IJG je majhna (okrog 312 ton urana). V primerjavi z drugimi jedrskimi državami bodo te količine izredno majhne tudi po končanem obratovanju obeh reaktorjev. IJG ima trenutno le Nuklearna elektrarna Krško, saj je bilo vse izrabljeno gorivo iz reaktorja TRIGA leta 1999 vrnjeno v ZDA. Oba jedrska objekta imata ustrezna skladišča za IJG z zadostnimi zmogljivostmi za celotno obratovalno obdobje objektov.

Leta 2002 sta se Slovenija in Hrvaška medsebojno sporazumeli o lastništvu in izrabi NEK in sklenili sporazum, ki je stopil v veljavo marca 2003. Po tem sporazumu je tudi skrb in odgovornost za ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom iz NEK naloga obeh pogodbenic. Skladno z zahtevo tega sporazuma je bil v letu 2004 izdelan Program razgradnje NEK in odlaganja NSRAO in IJG, ki obravnava in analizira različne scenarije razgradnje in odlaganja NSRAO in IJG. Program je sprejet v obeh državah in pomeni novo usmeritev za dolgoročno ravnanje z izrabljenim gorivom pri nas. Četudi se program nanaša le na NEK, bo hkrati zaradi izredno majhnih količin goriva iz raziskovalnega reaktorja TRIGA vplival tudi na ravnanje s tem gorivom.

Za ravnanje z izrabljenim jedrskim gorivom znotraj območja jedrskega objekta v obratovanju je pristojen in odgovoren upravljavec jedrskega objekta. Tako za skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva iz NEK v bazenu za izrabljeno gorivo skrbi Nuklearna elektrarna Krško, za skladiščenje IJG z raziskovalnega reaktorja pa Institut Jožef Stefan. ARAO je pristojna za načrtovanje in zagotavljanje trajnih rešitev za visoko radioaktivne odpadke in izrabljeno jedrsko gorivo, po zgraditvi odlagališča pa tudi za njegovo obratovanje in upravljanje.

5.1 NUKLEARNA ELEKTRARNA KRŠKO

5.1.1 Dosedanje količine

Sredico reaktorja v jedrski elektrarni Krško sestavlja 121 gorivnih elementov, katerih zunanje dimenzije so 20 cm x 20 cm x 376 cm. Gorivni element je sestavljen iz 235 gorivnih palic, napolnjenih s keramičnimi tabletami iz uranovega dioksida in oblečenih v srajčke iz cirkonijeve litine. Obogatitev urana je nekaj procentov (med 2–5%).

Ob vsaki menjavi goriva nadomestijo približno tretjino izrabljenih gorivnih elementov z novimi. Menjava goriva poteka enkrat na 18 mesecev. Po odstranitvi iz sredice so izrabljeni gorivni elementi shranjeni v posebnem bazenu za izrabljeno gorivo v elektrarni.

Ob koncu leta 2004 je bilo v bazenu izrabljenega goriva 763 izrabljenih gorivnih elementov, od teh se 31 elementov lahko znova uporabi za sestavljanje sredice. Vseh zasedenih lokacij pa je 770.

&fbco;binary entityId="a2fa3ef24-18be-42ad-b90e-f9728613fb32" type="jpg"&fbcc;

5.1.2 Zmogljivosti skladiščenja in pričakovane količine do 2008 in 2014

Zmogljivost bazena je bila leta 2003 povečana. Po izvedeni modifikaciji bazena za izrabljeno gorivo je število razpoložljivih lokacij v bazenu 1694. Ker mora biti v vsakem trenutku v bazenu zagotovljen prostor za celotno sredico reaktorja, mora biti 121 mest ali 7% razpoložljivih lokacij rezerviranih za nujno izpraznitev sredice. Preostale lokacije so na voljo za skladiščenje izrabljenih gorivnih elementov.

770 zasedenih lokacij v bazenu za izrabljeno gorivo predstavlja 46% razpoložljivih lokacij. Prostih lokacij, primernih za skladiščenje, je 924 ali 54%.

Do konca leta 2008 sta načrtovani še dve menjavi goriva, in sicer leta 2006 in 2007. Pri tem bo zamenjanih predvidoma 108 gorivnih elementov (52, 56). Takrat se pričakuje 52-odstotna zasedenost lokacij v bazenu za izrabljeno gorivo.

Ob uporabi enakih predpostavk, tj. 18-mesečnih ciklusov, bi bile v letih 2009–2014 še štiri menjave goriva oziroma bi bilo zamenjanih okvirno 216 gorivnih elementov. Po teh menjavah bo zasedenost bazena predvidoma 65-odstotna.

5.2 RAZISKOVALNI REAKTOR TRIGA MARK II

5.2.1 Dosedanje količine

V sredici raziskovalnega reaktorja TRIGA je 91 mest, ki jih lahko zapolnimo z gorivnimi elementi ali drugimi komponentami (kontrolnimi palicami, slepimi elementi, obsevalnimi kanali ...). Gorivni element s podporami je 71 cm dolga palica s premerom 3,8 cm, oblečena v srajčko iz nerjavnega jekla. Dolžina gorivne palice je 38 cm, palica pa se spodaj in zgoraj zaključuje s 6,6 cm dolgim grafitnim vložkom. Gorivo je homogena mešanica cirkonijevega hidrida in obogatenega urana (U-ZrH, 12 ut.% U z 20-odstotno obogatitvijo in 20 ut.% U z 20-odstotno obogatitvijo).

Kljub skoraj 40-letnemu delovanju raziskovalni reaktor TRIGA Mark II trenutno nima izrabljenega jedrskega goriva. Leta 1999 je Institut Jožef Stefan kot upravljavec raziskovalnega reaktorja v okviru posebnega programa vračanja izrabljenega jedrskega goriva iz raziskovalnih reaktorjev vse izrabljeno gorivo (219 izrabljenih elementov od celotnega inventarja 313 gorivnih elementov) vrnil v ZDA.

5.2.2 Zmogljivosti skladiščenja in pričakovane količine odpadkov do 2008 in 2014

Po vračilu izrabljenega jedrskega goriva v ZDA obsega sedanji inventar na raziskovalnem reaktorju TRIGA 94 svežih ali delno zgorelih gorivnih elementov, fisijsko ploščo in fisijski števec s celotno maso urana 29,5 kg. Vsi gorivni elementi so še vedno v rabi, zato sta oba bazena za skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva v kleti reaktorske zgradbe trenutno prazna. Njuna zmogljivost zadošča za skladiščenje celotnega inventarja.

a)

Količine IJG v prihodnje so odvisne od odločitve operaterja reaktorja (Institut J. Stefan) in njegovega lastnika (država) glede nadaljnjega obratovanja ali prenehanja obratovanja in razgradnje reaktorja. Reaktor TRIGA obratuje že od leta 1966. Leta 1991 je bil temeljito pregledan in rekonstruiran. Zaloga goriva v reaktorju zadošča za vsaj še 10 let obratovanja.

Na odločitev bo vsekakor vplivala odločitev Vlade ZDA, ki je decembra 2004 ponudbo za sprejem goriva iz raziskovalnih reaktorjev, prvotno veljavno do maja 2009, podaljšala za 10 let. Po novem je skrajni rok za vračilo goriva v ZDA maj 2019, pri čemer mora biti gorivo odstranjeno iz reaktorja najpozneje do maja 2016. To je novi skrajni rok za izvoz izrabljenega jedrskega goriva iz raziskovalnih reaktorjev v ZDA.

Obstoječi inventar gorivnih elementov bo po oceni zadoščal za 10-letno obratovalno obdobje.

6. STANJE NA PODROČJU RAZGRADNJE JEDRSKIH OBJEKTOV

Razgradnja pomeni vsa dela po izteku življenjske dobe jedrskih objektov in naprav zaradi dokončne ustavitve obratovanja reaktorja oziroma prenehanja uporabe jedrskega objekta, vendar z ustrezno skrbjo za zdravje in varnost zaposlenih in javnosti ter zaščito okolja. Končni cilj razgradnje je razstavitev oziroma dekontaminacija celotne opreme oziroma objekta s povišano stopnjo radioaktivnosti, tako da je lokacijo mogoče izpustiti iz upravnega nadzora, po tem pa je mogoča uporaba lokacije v druge namene brez radioloških omejitev. Razgradnja vključuje tudi odstranitev IJG, nastalega pri zadnjem gorivnem ciklusu ob razgradnji jedrskega reaktorja.

ZVISJV določa v 79. členu posebno dovoljenje za prenehanje obratovanja jedrskega objekta ter dovoljenje za začetek in konec razgradnje. V podzakonskih aktih so dane zahteve, ki določajo, da mora obratovalec jedrskega objekta po njegovem zagonu sprejeti in uporabljati program ukrepov in postopke, ki zagotavljajo možnosti trajnega prenehanja obratovanja objekta v skladu s predpisanim varstvom pred ionizirajočimi sevanji. Prav tako izhaja iz pravilnikov, da je treba v tem primeru za trajno prekinitev obratovanja izdelati program trajnega prenehanja obratovanja oziroma program zapiranja, ki ga potrdi pristojni organ in opisuje vse dejavnosti in roke, ki so potrebni za trajno prenehanje obratovanja jedrskega objekta. Prav tako pristojni upravni organ izda odločbo o primernosti lokacije za neomejeno rabo po trajnem prenehanju obratovanja jedrskega objekta.

V Republiki Sloveniji so trije jedrski objekti (NEK, raziskovalni reaktor TRIGA in Centralno skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju), od katerih noben ni v razgradnji, poteka pa zapiranje Rudnika Žirovski Vrh (glej poglavje 7).

6.1 RAZGRADNJA NUKLEARNE ELEKTRARNE KRŠKO

Na podlagi zahtev 10. člena Pogodbe med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v NEK, njenim izkoriščanjem in razgradnjo je bil v letu 2004 sprejet Program razgradnje NEK in odlaganja NSRAO in IJG [14.1.-11]. Izdelala ga je mešana slovensko-hrvaška delovna skupina, v kateri so sodelovali strokovnjaki ARAO in Agencije za posebni odpad. Ob predpostavki, da bo NEK v normalnih okoliščinah obratovala neprekinjeno, je začetek razgradnje predviden v letu 2023.

Program razgradnje NEK in odlaganja NSRAO in IJG daje 7 osnovnih scenarijev razgradnje in ravnanja z RAO in IJG. Dva od njih imata hkrati dve potrebni lastnosti: nizek strošek in zadovoljivo prilagodljivost možnim spremembam skrajnih razmer. Označeni sta kot SID-30 (SID – Strategy immediate dismantling), ena je izvozna, druga pa je naravnana k odlaganju IJG. V obeh primerih se po prenehanju obratovanja elektrarne predvideva še suho skladiščenje IJG za obdobje 30 let. Ta dva scenarija sta dodatno tehnološko predelana in finančno optimizirana – označena sta kot SID-45 z odlaganjem in SID-45 z izvozom, s suhim skladiščenjem IJG v vsebnikih približno 45 let.

Oba scenarija SID-45 izhajata iz strategije takojšnje razgradnje, v kateri se nuklearna elektrarna razgradi v čim krajšem času po ustavitvi. Ker načrtovani tip suhega skladiščenja nima visokih stroškov vzdrževanja in se lahko dovoli za obdobje hranjenja IJG do 50 let, se izkoristi možnost daljšega skladiščenja goriva (okoli 45 let, da se pusti še nekaj let za nepredvidljive dogodke) in uvedeta modificirana scenarija, v katerih je predvideno odlaganje oziroma izvoz IJG v obdobju med 2066–2069. Tako se znatno zmanjšajo diskontirani stroški scenarijev, kar pri lokalnem odlaganju IJG omogoča načrtovanje in financiranje raziskovanj in razvoja za veliko daljše obdobje (od 2023 do 2043). Hkrati se optimizira tudi obdobje obratovanja odlagališča NSRAO, kjer se odlagališče zapre po dokončani razgradnji elektrarne, torej leta 2037.

Sama razgradnja je razdeljena na več faz in bo potekala od 2023 do 2037. Razgradnja se začne s pripravo načrtov in vseh potrebnih dokumentov še pred koncem življenjskega obdobja (od leta 2021–2023). Takoj po ustavitvi elektrarne se začne faza po trajni ustavitvi skupaj s pripravami (POP), v kateri se elektrarna začne pripravljati na razstavljanje, sistemi in komponente se najprej hladijo, aktivnosti obsevanih komponent pa se sčasoma manjšajo. Tri leta po ustavitvi elektrarne se začnejo razstavljati komponente, ki niso bile obsevane in ne služijo za varnostne ter hladilne sisteme elektrarne. Na koncu se razstavlja reaktorska posoda in deli reaktorja, ki imajo največjo aktivnost. Večji del razstavljenih komponent se odloži v odlagališče NSRAO, ki med razgradnjo obratuje, manjši del, kot so npr. kontrolne palice ter razrezana reaktorska posoda, ki je kontaminirana z dolgoživimi radionuklidi, se odloži skupaj z IJG. IJG se iz sredice prestavi v bazen, kjer se toliko ohladi, da se lahko nato skladišči v suhem skladišču za IJG. Sama razgradnja elektrarne pa je predvidena od 2027 dalje in traja do 2037. Podroben časovni načrt je podan na sliki 4.

Pri scenariju takojšnje razgradnje (SID) bo predvidoma nastalo 5540 t oziroma 13130 m3 NSRAO, ki jih bo treba odložiti. Vsi radioaktivni odpadki iz razgradnje se pripravijo in obdelajo v 210-litrskih sodih, cevastih in betonskih vsebnikih. Delež dolgoživih NSRAO je odvisen predvsem od količine odpadkov, ki bodo nastali pri razrezu reaktorske posode. Specifična aktivnost reaktorske posode bo nad 10(na 8) Bq/m3 še okoli 830.000 let predvsem zaradi Ni-59. Količina dolgoživih NSRAO, ki bodo nastali z razrezom 300 tonske reaktorske posode, bo po oceni 200 m3.

&fbco;binary entityId="ae08a24aa-d605-4511-837c-0b2eeec3a9d9" type="jpg"&fbcc;

6.2 RAZGRADNJA RAZISKOVALNEGA REAKTORJA TRIGA MARK II V BRINJU

Po podaljšanju veljavnosti programa za sprejem izrabljenega jedrskega goriva ameriškega izvora v ZDA do leta 2019 je treba do konca leta 2007 sprejeti odločitev o času, do katerega bo reaktor obratoval. Ob tem je treba pripraviti programa razgradnje reaktorja TRIGA. Le če se izkaže, da bi bila prenova reaktorja, zaradi ugotovljenega staranja opreme in komponent reaktorja, nujno potrebna in predraga, se lahko upravljavec in lastnik reaktorja odločita za takojšnje zaprtje reaktorja. V tem primeru se začnejo priprave na razgradnjo takoj po letu 2005. Razgradnja lahko poteka po dveh scenarijih, pri obeh pa je predpogoj za začetek razgradnje odstranitev goriva z lokacije:

1) Izvoz IJG v ZDA se pospeši. Po triletnem obdobju hlajenja se IJG odpelje v ZDA leta 2009 ali 2010. Po tem obdobju se začne razgradnja objekta. Stroški odvoza goriva so ocenjeni na 2,5 milijona dolarjev, ki jih je za izvedbo tega scenarija treba zagotoviti do leta 2008 oziroma 2009.

2) Izvoz IJG se izvede leta 2019. Do tedaj je gorivo uskladiščeno v bazenu v kleti reaktorja. Razgradnja se začne šele po letu 2019. V tem primeru stroški v obdobju do leta 2014 obsegajo le stroške vzdrževanja nujno potrebnih sistemov reaktorja in bazena, stroške priprav na razgradnjo in stroške radiološkega nadzora.

6.3 RAZGRADNJA CSRAO V BRINJU

Vsi kratkoživi radioaktivni odpadki iz Centralnega skladišča NSRAO v Brinju (po ocenah 75% vseh uskladiščenih odpadkov v Brinju) bodo odloženi v odlagališče NSRAO. Dolgoživi NSRAO iz Centralnega skladišča RAO v Brinju se po izgradnji odlagališča NSRAO uskladiščijo na lokaciji bodočega odlagališča. Dolgoživi radioaktivni odpadki bodo odloženi skupaj z izrabljenim jedrskim gorivom pozneje, ko bo na voljo trajna rešitev za odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov. Zato se predvideva obratovanje CSRAO najmanj do začetka obratovanja odlagališča NSRAO, potem se objekt dekontaminira in preda v uporabo za druge namene.

7. STANJE V RUDNIKU ŽIROVSKI VRH V ZAPIRANJU

V Rudniku urana Žirovski vrh (RŽV) se je začelo odkopavanje uranove rude leta 1982, leta 1984 pa je stekla proizvodnja uranovega koncentrata "rumene pogače". Proizvodnja je bila ustavljena junija 1990.

Obveznosti rudnika v fazi zapiranja določata Zakon o trajnem prenehanju izkoriščanja uranove rude in preprečevanja posledic rudarjenja v Rudniku urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 36/92) in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o trajnem prenehanju izkoriščanja uranove rude in preprečevanja posledic rudarjenja v Rudniku urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 28/00). Z uredbo iz leta 2001 je bilo ustanovljeno javno podjetje za zapiranje rudnika urana, d.o.o. (Uradni list RS, št. 79/01). Zapiranje rudnika se izvaja po dolgoročnem programu trajnega prenehanja izkoriščanja uranove rude in preprečevanju posledic rudarjenja v rudniku urana Žirovski vrh, ki ga je vlada sprejela leta 1994 in je bil nazadnje noveliran leta 2001. Po noveliranem programu iz leta 2001 je v petletnem obdobju predvideno trajno zaprtje jame ter trajna sanacija odlagališč jamske jalovine Jazbec in hidrometalurške jalovine Boršt.

Med obratovanjem Rudnika urana Žirovski vrh so nastale naslednje radioaktivne odpadne snovi, ki vsebujejo poleg naravne radioaktivnosti še povišano radioaktivnost zaradi uranove razpadne vrste:

-

radioaktivne odpadne snovi, ki so nastale v postopku pridobivanja uranove rude, njene predelave v uranov koncentrat,

-

nasutja in zemljine, ki so bila kontaminirana kot posledica izvajanja rudarskih in predelovalnih aktivnosti v Žirovskem vrhu,

-

ruševine nekdanjih rudniških objektov in kontaminirana tehnološka oprema.

V okviru RŽV sta dve odlagališči:

-

odlagališče rudarske jalovine Jazbec, kjer je odložen material, ki je nastal pri odkopavanju rude, zapiranju obrata za proizvodnjo uranovega koncentrata in pri dekontaminaciji, skupaj s 1200 ton tehnološke opreme obrata, ter material, ki je nastal pri razgradnji jamskega obrata in dekontaminaciji objektov;

-

odlagališče hidrometalurške jalovine Boršt, kjer je odložena hidrometalurška in v manjši meri rudarska jalovina.

Odlagališči Jazbec in Boršt sta trajni lokaciji odloženih radioaktivnih snovi in ju glede na ZVISJV uvrščamo med sevalne objekte. Odvoz na drugo izbrano lokacijo izven RŽV ni načrtovan.

7.1 KOLIČINE RADIOAKTIVNIH ODPADKOV V RŽV

Končne količine odloženih odpadnih snovi na odlagališčih Jazbec in Boršt ter njihova aktivnost bodo znane konec leta 2005, ocenjene količine pa so navedene v tabelah 6 in 7.

+-----------------------+------------+------------+------------+-------------+
|       Material        | Povprečna |   Skupna   | Odložena | Prostornina |
|                       | specifična | aktivnost |   masa(t) |    (m3)     |
|                       | aktivnost |    (TBq)   |            |             |
|                       | (kBq/kg) |            |            |             |
+-----------------------+------------+------------+------------+-------------+
|Jamska jalovina in     |        10,1|        23,7|   1.828.000|    1.138.500|
|kontaminirani          |            |            |            |             |
|materiali              |            |            |            |             |
+-----------------------+------------+------------+------------+-------------+
|Rdeča oborina          |          65|        3,12|      48.000|       34.000|
+-----------------------+------------+------------+------------+-------------+
|Skupaj                 |            |       26,57|   1.876.000|    1.172.500|
+-----------------------+------------+------------+------------+-------------+

Na odlagališču jamske jalovine Jazbec je odložena predvsem jamska jalovina in revna ruda. V odlagališču je v horizontalnih plasteh med plastmi jamske jalovine odložena tudi rdeča oborina (ostanek nevtralizacije kisle lužnice iz tehnološkega postopka pridobivanja uranovega koncentrata, okrog 48.000 t), ki vsebuje samo nekaj deset g urana/tono, pač pa 60 kBq torija-230/kg. Debelina vmesnih plasti rdeče oborine je bila do 0,5 m, debelina jamske jalovine pa do 1,5 m. Na posebno mesto v spodnjem delu odlagališča je bilo v letih 1984–1986 odloženih skupaj 44.000 t revne rude s povprečno koncentracijo 180 g U-238 /t (2,2 kBq U-238 /kg).

Po končani proizvodnji so se na odlagališču jalovine Jazbec odlagale ruševine zidanih rudniških površinskih objektov, kontaminirana nasutja in zemljine, kontaminirani ostanki tehnoloških sklopov, jamska jalovina, prepeljana iz vseh treh začasnih lokacij, ruda iz poskusnih odkopov in jedra raziskovalnih vrtin ter material, ki je nastal pri razgradnji jamskega obrata in dekontaminaciji objektov predelave.

Razen manjšega dela jamske jalovine, ki bo ostala na območju platoja P-10 ob spodnjem robu odlagališča Jazbec, bo vsa jamska jalovina s povišanim sevanjem zbrana na enem mestu, to je na odlagališču Jazbec.

Tabela 7: Količine jalovine na odlagališču hidrometalurške jalovine Boršt.
+------------------------+------------+------------+-----------+-------------+
|        Material        | Povprečna |   Skupna   | Odložena | Prostornina |
|                        | specifična | aktivnost | masa(t) |     (m3)    |
|                        | aktivnost |   (TBq)    |           |             |
|                        | (kBq/kg) |            |           |             |
+------------------------+------------+------------+-----------+-------------+
|Hidrometelurška         |        78,2|        47,7|    610.000|      339.000|
|jalovina                |            |            |           |             |
+------------------------+------------+------------+-----------+-------------+
|Jamska jalovina         |        10,2|         1,1|    111.000|       70.000|
+------------------------+------------+------------+-----------+-------------+
|Skupaj                  |            |        48,8|    721.000|      409.000|
+------------------------+------------+------------+-----------+-------------+

Na odlagališču hidrometalurške jalovine Boršt se je odlagal tehnološki ostanek iz predelave rude, to je hidrometalurška jalovina. Odlaganje je potekalo v plasteh od spodaj navzgor. V hidrometalurški jalovini od radionuklidov razpadne vrste urana-238 manjka 90% aktivnosti urana (izlužen za pridobivanje uranovega koncentrata) in 60% torija-230 (v postopku nevtralizacije lužnice prešel v nevtralizat t.i. rdečo oborino, ki je odložena na Jazbecu.

Na odlagališču Boršt je bilo odloženih okrog 600.000 ton hidrometalurške jalovine, ki vsebuje 68 g U-238/t (0,9 kBq U/kg), okrog 4 kBq torija-230/kg in pa okrog 8,6 kBq preostalih potomcev razpadne vrste urana-238/kg in 73.000 t jamske jalovine, ki se je uporabila za izdelavo jaloviščnih transportnih poti, in 25.000 t jamske jalovine, ki se bo uporabila za končno ureditev odlagališča Boršt.

Uranova ruda, ki je ostala na presipališču uranove rude na platoju nad drobilnico ob prekinitvi redne proizvodnje leta 1990, in uranova ruda, ki je bila ugotovljena z meritvami ob transportu jamske jalovine z začasnih odlagališč preko radiometričnih vrat na odlagališče Jazbec, je bila odpeljana v jamo in trajno odložena v zato primerne jamske objekte. Del jamske izkopanine z obeh začasnih odlagališč se bo uporabil za zasip jamskih prostorov večje prostornine, kot so zračilni jaški in odkopi uranove rude.

S končno ureditvijo obeh odlagališč ne bo več novih radioaktivnih odpadnih snovi s povišanim sevanjem, nastalih med uranskim rudarjenjem v Žirovskem Vrhu, ki bi jih bilo treba posebej odlagati.

7.2 STANJE DO LETA 2008 IN 2014

Do konca leta 2005 bo jama trajno zaprta. Leta 2007 bo sanirano in dokončno urejeno odlagališče Jazbec, do konca leta 2009 pa bo zaključena ureditev odlagališča Boršt. Po ureditvi obeh odlagališč bo sledilo petletno prehodno obdobje, v katerem se bosta obe odlagališči pripravili na dolgoročni nadzor odlagališča, z meritvami in nadzorom stanja pa se bo ugotovila uspešnost načrtovanih in izvedenih del. Odlagališči bo v upravljanje in izvajanje dolgoročnega nadzora od RŽV prevzela Agencija za radioaktivne odpadke.

8. SNOVI S TEHNOLOŠKO POVEČANO NARAVNO RADIOAKTIVNOSTJO

8.1 KOLIČINE ODPADKOV S TEHNOLOŠKO POVEČANO NARAVNO RADIOAKTIVNOSTJO

Snovi s tehnološko povečano naravno radioaktivnostjo so odpadki ali materiali, ki se običajno ne obravnavajo kot radioaktivni, vendar vsebujejo naravno prisotne radionuklide, ki se med tehnološkim procesom akumulirajo. Ti materiali ali odpadki lahko povzročajo obsevanost delavcev in okoliškega prebivalstva. Podobno kakor v drugih državah so tudi v Sloveniji količine odpadkov s tehnološko povečano naravno radioaktivnostjo v primerjavi s količinami radioaktivnih odpadkov zelo velike.

Najpomembnejše gospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, pri katerih nastajajo odpadki s tehnološko povečano naravno radioaktivnostjo, so:

-

rudarjenje in pridelava kovin,

-

fosfatna industrija,

Resolucija o Nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom za obdobje 2006–2015 (ReNPROJG)

Časovnica