Zakon o ratifikaciji Konvencije med Vlado Republike...

39. Zakon o ratifikaciji Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Indije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka s protokolom (BINIDO)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN VLADO REPUBLIKE INDIJE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA S PROTOKOLOM (BINIDO)

Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Indije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka s protokolom (BINIDO), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 5. aprila 2004.

Št. 001-22-53/04

Ljubljana, dne 13. aprila 2004

Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek l. r.

Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN VLADO REPUBLIKE INDIJE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA S PROTOKOLOM (BINIDO)

1. člen

Ratificira se Konvencija med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Indije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka s protokolom, podpisana v Ljubljani 13. januarja 2003.

2. člen

Besedilo konvencije s protokolom se v izvirniku v slovenskem in angleškem jeziku glasi:*

K O N V E N C I J A MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN VLADO REPUBLIKE INDIJE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA

Vlada Republike Slovenije in Vlada Republike Indije sta se v želji, da bi sklenili konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka, ter z namenom spodbujanja gospodarskega sodelovanja med državama

sporazumeli, kot sledi:

1. člen

OSEBE, ZA KATERE SE UPORABLJA KONVENCIJA

Ta konvencija se uporablja za osebe, ki so rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.

2. člen

DAVKI, ZA KATERE SE UPORABLJA KONVENCIJA

1. Ta konvencija se uporablja za davke od dohodka, ki se uvedejo v imenu države pogodbenice ali njenih političnih enot ali lokalnih oblasti, ne glede na način njihove uvedbe.

2. Za davke od dohodka se štejejo vsi davki, uvedeni na celoten dohodek ali na sestavine dohodka, vključno z davki od dobička iz odtujitve premičnin ali nepremičnin ter davki na skupne zneske mezd ali plač, ki jih plačujejo podjetja.

3. Obstoječi davki, za katere se uporablja konvencija, so zlasti:

a)

v Sloveniji:

i)

davek od dobička pravnih oseb;

ii)

davek od dohodka posameznikov, vključno z mezdami in plačami, dohodkom iz kmetijskih dejavnosti, dohodkom iz poslovanja, kapitalskimi dobički in dohodkom iz nepremičnin in premičnin

(v nadaljevanju “slovenski davek”);

b)

v Indiji:

davek od dohodka, vključno s kakršnim koli dodatnim davkom na ta dohodek

(v nadaljevanju “indijski davek”).

4. Ta konvencija se uporablja tudi za kakršne koli enake ali vsebinsko podobne davke, ki se uvedejo po datumu podpisa konvencije dodatno k obstoječim davkom ali namesto njih. Pristojna organa držav pogodbenic drug drugega uradno obvestita o vseh bistvenih spremembah njunih davčnih zakonodaj.

3. člen

SPLOŠNA OPREDELITEV IZRAZOV

1. Za namene te konvencije, razen če sobesedilo zahteva drugače:

a)

izraz “Slovenija” pomeni Republiko Slovenijo, in ko se uporablja v zemljepisnem smislu, pomeni ozemlje Slovenije, vključno z morskim območjem, morskim dnom in podzemljem ob teritorialnem morju, če Slovenija lahko nad takim morskim območjem, morskim dnom in podzemljem izvaja svoje suverene pravice in jurisdikcijo v skladu s svojo notranjo zakonodajo in mednarodnim pravom;

b)

izraz “Indija” pomeni ozemlje Indije in vključuje teritorialno morje in zračni prostor nad njim kot tudi vsako drugo morsko območje, na katerem Indija v skladu z indijskim pravom in v skladu z mednarodnim pravom, vključno s Konvencijo ZN o pomorskem mednarodnem pravu, izvaja svoje suverene pravice, druge pravice in jurisdikcijo;

c)

izraza “država pogodbenica” in “druga država pogodbenica” pomenita, kot zahteva sobesedilo, Republiko Slovenijo ali Republiko Indijo;

d)

izraz “oseba” vključuje posameznika, družbo, telo, ki združuje več oseb, in kateri koli drug subjekt, ki se po veljavni davčni zakonodaji v obeh državah pogodbenicah šteje za davčnega zavezanca;

e)

izraz “družba” pomeni katero koli korporacijo ali kateri koli subjekt, ki se za davčne namene obravnava kot korporacija;

f)

izraza “podjetje države pogodbenice” in “podjetje druge države pogodbenice” pomenita podjetje, ki ga upravlja rezident države pogodbenice, in podjetje, ki ga upravlja rezident druge države pogodbenice;

g)

izraz “mednarodni promet” pomeni kakršen koli prevoz z ladjo ali letalom, ki ga opravlja podjetje države pogodbenice, razen če ladja ali letalo opravlja prevoze samo med kraji v drugi državi pogodbenici;

h)

izraz “pristojni organ” pomeni:

i)

v Sloveniji Ministrstvo za finance Republike Slovenije ali pooblaščenega predstavnika tega ministrstva;

ii)

v Indiji upravno vodstvo Ministrstva za finance (Davčna uprava) ali pooblaščenega predstavnika tega ministrstva;

i)

izraz “državljan” pomeni:

i)

katerega koli posameznika, ki ima državljanstvo države pogodbenice;

ii)

katero koli pravno osebo, osebno družbo ali združenje, katerih status izhaja iz veljavne zakonodaje v državi pogodbenici.

2. Ko država pogodbenica uporablja konvencijo, ima kateri koli izraz, ki v njej ni opredeljen, razen če sobesedilo zahteva drugače, pomen, ki ga ima po pravu te države v zvezi z davki, za katere se konvencija uporablja.

4. člen

REZIDENT

1. Za namene te konvencije izraz “rezident države pogodbenice” pomeni katero koli osebo, ki je po zakonodaji te države dolžna plačevati davke zaradi svojega stalnega prebivališča, prebivališča, sedeža uprave ali katerega koli drugega podobnega merila. Ta izraz pa ne vključuje katere koli osebe, ki je dolžna plačevati davke v tej državi samo v zvezi z dohodki iz virov v tej državi.

2. Kadar je zaradi določb prvega odstavka posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status določi na naslednji način:

a)

šteje se za rezidenta države, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče; če ima na razpolago stalno prebivališče v obeh državah, se šteje za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov);

b)

če ni mogoče opredeliti države, v kateri ima središče življenjskih interesov, ali če nima v nobeni od držav na razpolago stalnega prebivališča, se šteje za rezidenta države, v kateri ima običajno bivališče;

c)

če ima običajno bivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, se šteje za rezidenta države, katere državljan je;

d)

če je državljan obeh držav ali nobene od njiju, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s skupnim dogovorom.

3. Kadar je zaradi določb prvega odstavka oseba, ki ni posameznik, rezident obeh držav pogodbenic, se šteje, da je rezident države, v kateri ima sedež dejanske uprave. Če ni mogoče opredeliti države, v kateri ima sedež dejanske uprave, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s skupnim dogovorom.

5. člen

STALNA POSLOVNA ENOTA

1. Za namene te konvencije izraz “stalna poslovna enota” pomeni stalno mesto poslovanja, prek katerega v celoti ali delno potekajo posli podjetja.

2. Izraz “stalna poslovna enota” še posebej vključuje:

a)

sedež uprave,

b)

podružnico,

c)

pisarno,

d)

tovarno,

e)

delavnico,

f)

prodajalno,

g)

skladišče v povezavi z osebo, ki drugim zagotavlja skladiščne prostore,

h)

posestvo, plantažo ali drug kraj, na katerem se izvajajo kmetijske, gozdarske, plantažne ali sorodne dejavnosti, in

i)

rudnik, nahajališče nafte ali plina, kamnolom ali kateri koli drug kraj pridobivanja naravnih virov.

3. Gradbišče ali projekt gradnje, montaže ali postavitve je stalna poslovna enota samo, če traja več kot dvanajst mesecev.

4. Ne glede na prejšnje določbe tega člena se šteje, da izraz “stalna poslovna enota” ne vključuje:

a)

uporabe prostorov samo za namen skladiščenja, razstavljanja ali dostave dobrin ali blaga, ki pripada podjetju;

b)

vzdrževanja zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za namen skladiščenja, razstavljanja ali dostave;

c)

vzdrževanja zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za namen predelave s strani drugega podjetja;

d)

vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za namen nakupa dobrin ali blaga za podjetje ali zbiranja informacij za podjetje;

e)

vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za namen opravljanja kakršne koli druge dejavnosti pripravljalne ali pomožne narave za podjetje;

f)

vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za kakršno koli kombinacijo dejavnosti, omenjenih v pododstavkih a) do e), pod pogojem, da je splošna dejavnost stalnega mesta poslovanja, ki je posledica te kombinacije, pripravljalne ali pomožne narave.

5. Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka, kadar oseba ( ki ni zastopnik z neodvisnim statusom, za katerega se uporablja sedmi odstavek ( v državi pogodbenici deluje v imenu podjetja druge države pogodbenice, se za to podjetje šteje, da ima v prvi omenjeni državi pogodbenici stalno poslovno enoto v zvezi s katerimi koli dejavnostmi, ki jih ta oseba prevzame za podjetje, če taka oseba:

a)

ima in običajno uporablja v tej državi pooblastilo za sklepanje pogodb v imenu podjetja, razen če so dejavnosti take osebe omejene na tiste iz četrtega odstavka, zaradi katerih se to stalno mesto poslovanja po določbah tega odstavka ne bi štelo za stalno poslovno enoto, če bi se opravljale prek stalnega mesta poslovanja, ali

b)

nima takega pooblastila, pač pa v prvi omenjeni državi običajno vzdržuje zaloge dobrin ali blaga, iz katerih redno dobavlja dobrine ali blago v imenu podjetja;

c)

v prvi omenjeni državi običajno pridobiva naročila izključno ali skoraj izključno za to podjetje.

6. Ne glede na predhodne določbe tega člena se za zavarovalnico države pogodbenice, razen v zvezi s pozavarovanjem, šteje, da ima stalno poslovno enoto v drugi državi pogodbenici, če na ozemlju te druge države prek osebe, ki ni zastopnik z neodvisnim statusom, za katerega se uporablja sedmi odstavek, pobira premije ali zavaruje za nevarnosti, ki obstajajo v tej drugi državi.

7. Ne šteje se, da ima podjetje stalno poslovno enoto v državi pogodbenici samo zato, ker opravlja posle v tej državi prek posrednika, splošnega komisionarja ali katerega koli drugega zastopnika z neodvisnim statusom, pod pogojem, da te osebe delujejo v okviru svojega rednega poslovanja. Kadar pa so dejavnosti takega zastopnika namenjene izključno ali skoraj izključno temu podjetju, se ne šteje za zastopnika z neodvisnim statusom v smislu tega odstavka, razen če gre za posle med nepovezanimi osebami.

8. Dejstvo, da družba, ki je rezident države pogodbenice, nadzoruje družbo, ki je rezident druge države pogodbenice ali opravlja posle v tej drugi državi (prek stalne poslovne enote ali drugače) ali je pod nadzorom take družbe, samo po sebi še ne pomeni, da je ena od družb stalna poslovna enota druge.

6. člen

DOHODEK IZ NEPREMIČNIN

1. Dohodek rezidenta države pogodbenice, ki izhaja iz nepremičnin (vključno z dohodkom iz kmetijstva ali gozdarstva), ki so v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.

2. Izraz “nepremičnine” ima pomen, ki ga ima po pravu države pogodbenice, v kateri je zadevna nepremičnina. Izraz vedno vključuje premoženje, ki je sestavni del nepremičnin, živino in opremo, ki se uporablja v kmetijstvu in gozdarstvu, pravice, za katere veljajo določbe splošnega prava v zvezi z zemljiško lastnino, užitek na nepremičninah in pravice do spremenljivih ali stalnih plačil kot odškodnino za izkoriščanje ali pravico do izkoriščanja nahajališč rude, virov ter drugega naravnega bogastva; ladje, čolni in letala se ne štejejo za nepremičnine.

3. Določbe prvega odstavka se uporabljajo za dohodek, ki se ustvari z neposredno uporabo, dajanjem v najem ali katero koli drugo obliko uporabe nepremičnine.

4. Določbe prvega in tretjega odstavka se uporabljajo tudi za dohodek iz nepremičnin podjetja in za dohodek iz nepremičnin, ki se uporabljajo za opravljanje samostojnih osebnih storitev.

7. člen

POSLOVNI DOBIČEK

1. Dobiček podjetja države pogodbenice se obdavči samo v tej državi, razen če podjetje posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej. Če podjetje posluje, kot je prej omenjeno, se lahko dobiček podjetja obdavči v drugi državi, vendar samo toliko dobička, kot se pripiše tej stalni poslovni enoti.

2. Ob upoštevanju določb tretjega odstavka, kadar podjetje države pogodbenice posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej, se v vsaki državi pogodbenici tej stalni poslovni enoti pripiše dobiček, za katerega bi se lahko pričakovalo, da bi ga imela, če bi bila različno in ločeno podjetje, ki opravlja enake ali podobne dejavnosti pod istimi ali podobnimi pogoji ter povsem neodvisno posluje s podjetjem, katerega stalna poslovna enota je.

3. Pri določanju dobička stalne poslovne enote je dovoljeno odšteti stroške, ki nastanejo za namene stalne poslovne enote, vključno s poslovodnimi in splošnimi upravnimi stroški, ki nastanejo bodisi v državi, v kateri je stalna poslovna enota, ali drugje, v skladu z določbami in ob upoštevanju omejitev davčne zakonodaje te države.

4. Stalni poslovni enoti se ne pripiše dobiček samo zato, ker ta stalna poslovna enota nakupuje dobrine ali blago za podjetje.

Zakon o ratifikaciji Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Indije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka s protokolom (BINIDO)

Časovnica