TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve predstavlja hud poseg v človekove pravice. Dopusti se lahko le, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr: če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Sodišče mora v vsakem primeru ugotoviti konkretne okoliščine in presoditi ali so te takšne, da omogočajo sklep o realni ogroženosti varovanih dobrin.

V postopkih, v katerih se odloča o pravicah in interesih oseb, ki imajo težave v duševnem zdravju, mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi teh oseb (6. člen ZNP-1) in je dolžno ugotavljati tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli ter izvajati dokaze tudi brez predlogov udeležencev (7. člen ZNP-1).

V odločbi je treba konkretno obrazložiti izpolnjenost vseh pogojev za prisilno zdravljenje nasprotnega udeleženca. Zastavlja se vprašanje dopustnosti kontinuiranega relativno kratkotrajnega (14 dni) prisilnega zdravljenja ob vsakokratnem poslabšanju zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca. Treba je skrbno presoditi, ali ni mogoče vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr odvrniti z milejšimi oblikami pomoči (predpostavka iz tretje alineje navedenega zakonskega določila).