TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Zadeve I U 1800/2013, I U 3/2014, I U 4/2014, I U 5/2014 in I U 6/2014 se združijo v skupno obravnavanje in odločanje, vodilna postane I U 1800/2013.

II. Tožbe zoper sklepe se zavrnejo.

III. Tožbi zoper odločbo se delno ugodi in se odločba Javne agencije RS za varstvo konkurence št. 306-45/2010-224 z dne 14. 10. 2013 odpravi v delu, kjer je ugotovljena kršitev 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in se v tem delu zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

IV. V preostalem se tožba zoper odločbo zavrne.

V. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Za obstoj sporazuma zadostuje, da podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu ravnala na določen način. Pri usklajenem ravnanju gre za obliko usklajevanja med podjetji, ki konkurenco, ki je povezana s tveganji, zavestno nadomestijo z dejanskim sodelovanjem, ne da bi prišlo do sklenitve sporazuma. Na obeh pravnih podlagah – 6. člen ZPOmK-1 in 101. člen PDEU je prepovedan vsakršen neposreden ali posreden stik med gospodarskimi subjekti, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu, bodisi bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo, ali ki ga namerava upoštevati, kadar je cilj ali učinek teh stikov omejiti konkurenco. Elementi usklajenega ravnanja so oblika dejanskega stika med strankami, kjer pride do izmenjave informacij; konsenz oziroma usklajena volja med podjetji, da bodo sodelovala, namesto da bi si konkurirala; ter da konsenzu sledi ravnanje na trgu, med njima pa je razmerje vzroka in posledice. Usklajeno ravnanje je lahko ugotovljeno že na podlagi ravnanja podjetij na trgu (vzporednega obnašanja) in torej stika med udeleženci, kjer naj bi prišlo do izmenjave informacij, ni treba posebej dokazovati. Kršitve kot so delitev trga in prikrojevanje razpisnih ponudb so po svoji naravi omejevalne po cilju.

Konkuriranje s popusti je konkuriranje s cenami, saj je popust element cene. Pravilen je dokazni sklep, ki ga je toženka naredila na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, da je edina možna razlaga za ravnanje podjetij, ki so oddajala ponudbe brez popustov, da je med strankami postopka o tem obstajal dogovor.

Ni mogoče sprejeti stališča, da so javni lekarniški zavodi izvajali postopke javnih naročil z namenom sklepanja okvirnih sporazumov. To iz pogojev javnih naročil ne izhaja niti iz določb ZJN-1 in ZJN-2, na katere se v tožbi sklicuje.

Ker je toženka primerjala pogodbeno dogovorjene okvirne letne vrednosti dobav z realiziranimi nabavami zdravil, je pravilno uporabila načelo „pacta sunt servanda“, saj je ugotovila, da ne gre za bistveno odstopanje od pogodbeno dogovorjenih vrednosti v primerjavi z realiziranimi nabavami. Navedena primerjava pa tudi kaže na dejstvo, da je bil obseg okvirno dogovorjenih nabav dejansko tudi realiziran. Toženka je z realizacijo dobav preverjala svoje stališče, da so stranke javna naročila razdelile, nato pa se dogovora o razdelitvi tudi držale, kar kaže na vztrajanje pri protikonkurenčnem ravnanju.

Za pravilno uporabo 101. člena PDEU se zahteva ugotovitev, da mora biti učinek na trgovanje med državami članicami znaten. Tožena stranka bi morala opraviti tržno analizo, v kateri bo presodila vse omenjene dejavnike, ta pa bo omogočila prepričljivejšo argumentacijo glede čezmejnega vpliva zatrjevanega usklajenega ravnanja.