TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se tožnik za davčne namene v obdobju od 1. 1. 2013 dalje šteje za rezidenta Slovenije. Odločitev je utemeljena že na podlagi pogoja iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, saj je imel tožnik ob izdaji izpodbijane odločbe v Sloveniji (še) uradno prijavljeno stalno prebivališče. Stališče, da je po navedeni določbi relevantno dejansko prebivanje, je v direktnem nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega jasno izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj. Pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe se presoja glede na dejansko in pravno stanje ob njeni izdaji; po tem spremenjeno dejansko stanje je lahko le podlaga za izdajo nove odločbe.

Načela pomoči zavezancu iz 7. člena ZDavP-2 oziroma načela varstva pravic strank iz 7. člena ZUP in ne kakšne druge zakonske določbe ni mogoče razumeti tako, da bi davčnemu organu nalagala dolžnost, da zavezancu svetuje pri urejanju njegovih obveznosti po ZPPreb.

Ko oba davčna organa argumentirata, da ima tožnik središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, to lahko pomeni zgolj dodatno utemeljitev odločbe v smislu, da je izpolnjen tudi pogoj iz 5. točke 6. člena ZDoh-2. Pri tem gre še vedno za ugotavljanje rezidentskega statusa za davčne namene na podlagi določb slovenske notranje zakonodaje. Se pa pri presoji kriterija središča osebnih in ekonomskih interesov iz 5. točke 6. člena ZDoh-2 utemeljeno lahko upošteva tudi Komentar k 4. členu Vzorčne Konvencije OECD, in sicer zato, ker ta konvencija in po njenem vzoru sklenjene bilateralne KIDO poznajo vsebinsko primerljiv pojem središča življenjskih interesov. Po ustaljenih stališčih se pri določanju rezidentstva po tem kriteriju prednost pripisuje tesnejšim osebnim odnosom pred ekonomskimi.