TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 268/98 z dne 10. 2. 1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1237/96 z dne 24. 2. 1998 in sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah št. DN N 5/93 z dne 14. 10. 1996 se ne sprejme.

Zgolj okoliščina, da odločitev sodišča ni takšna, kot bi jo želel pritožnik, še ne utemeljuje očitka o neupoštevanju in presoji vseh za obravnavo bistvenih trditev predloga ter pritožbenih in revizijskih navedb. Pritožnik zmotno meni, da izpodbijana sodna odločitev odstopa od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo pri odločanju v drugih podobnih primerih. Izpodbijana odločitev namreč ne temelji na stališču, da za presojo prave volje sklenitelja pravnega posla ni treba opraviti širše analize, kaj je konkretno ravnanje predstavnika oblasti v kontekstu takratnih družbenih razmer pomenilo oziroma kakšen vpliv je imelo na upravičenčevo voljo pri sklepanju pravnega posla. Po mnenju Vrhovnega sodišča določba 5. člena ZDen, ki po svoji vsebini in namenu predpostavlja obstoj revolucionarnih razmer, ki so pogojevale nasilno razlaščanje kmečke zemlje v povojnih letih, ne predpostavlja, da je vsak pravni posel, s katerim je v navedenih razmerah fizična oseba premoženje prepustila v državno last, bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. To stališče namreč ne odstopa od prejšnjih odločitev Vrhovnega sodišča, ki jih pritožnik navaja. Sodišče mora namreč v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je zahteva za denacionalizacijo po 5. členu ZDen utemeljena ali ne. Tudi pritožnikovo utemeljevanje, da naj bi prišlo do neenake uporabe zakona, ker naj bi sodišče drugače kot v drugih primerih ne upoštevalo, da naj bi bila izročilna pogodba sklenjena zaradi zvijače, na odločitev v tej ustavni pritožbi ne more vplivati. Iz revizijskih sklepov, ki jih pritožnik navaja kot primer drugačnega odločanja o tem vprašanju, je namreč razvidno, da je sodišče v obeh primerih glede na okoliščine konkretnega primera ugotovilo, da je bila v času sklepanja pravnega posla podana zvijačnost v ravnanju predstavnika oblasti, pri čemer ta zvijačnost ni bila ugotovljena zgolj zaradi neizpolnitve obljubljenega oziroma zaradi neodplačnosti. Ustavno sodišče pa v postopku ustavne pritožbe ne more ocenjevati pravilnosti dokazne ocene sodišč o tem, ali je v konkretnem primeru šlo za odplačnost pravnega posla ali ne. Poleg tega tudi morebitna ugotovitev neodplačnosti sama po sebi ne bi mogla pomeniti, da je šlo pri sklepanju pravnega posla za zvijačo, prisilo ali grožnjo pogodbene stranke, ki naj bi korist prejela.