TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Iz ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja, da je tožnik vsaj v letu 1997 vedel za storilca (toženo stranko) in škodo zaradi izbrisa, saj je tedaj vložil prošnjo in pridobil dovoljenje za začasno bivanje v RS. Riziko pravočasne ocene, da je ravnanje storilca protipravno, nosi oškodovanec, ki ne sme odlašati z realizacijo pravice do povrnitve škode. Škoda, katere povračilo zahteva tožnik, je po svoji naravi tako imenovana sukcesivno nastajajoča škoda (kontinuiteta identičnega, predvidljivega in pričakovanega osebnostnega stanja). Zanjo je značilno, da je nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih po izbrisu oziroma po tem, ko se je je tožnik zavedal. Pravilo, ki poskrbi, da tudi v primeru tovrstnih škod institut zastaranja ni izigran, predpisuje, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Prva tožba namreč pretrga tek zastaralnega roka, ki začne ponovno teči za bodočo istovrstno škodo po koncu prve pravde.

Stališče Ustavnega sodišča iz št. U-I-246/02 velja le za tiste pravice, katerih nastanek je vezan na sporni status prebivališča. Ne nanaša pa se opisano stališče na odškodninske terjatve zoper državo - za uveljavljanje pravice do povrnitve škode status stalnega prebivališča ni predpisan pogoj, uveljavlja jo lahko tudi tujec. Zato revident nima prav, ko trdi, da tožbe pred izdajo dopolnilne odločbe v marcu 2004 ne bi mogel vložiti.