TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se datum "28. 2. 2016" nadomesti z datumom "1. 3. 2016".

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Dodatek za pomoč in postrežbo, opredeljen v 99. členu ZPIZ-2 je nedvomno osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati in tudi ni v pravnem prometu (enako je strogo osebne narave tudi nepremoženjska škoda). Prvotno oziroma pred spremenjenim stališčem, je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011 in v drugih, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje v sklepu opr. št. II Ps 406/2017 z dne 21. 7. 2017 zavzelo drugačno stališče, pa ga je potem spremenilo v sodbi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 28. 9. 2016.

V konkretnem primeru je dedič pokojne A.A., B.B. v tem sporu aktivno legitimiran. Z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, je vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališča pritožbenega sodišča, da bo zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo prešla na dediča, to je na tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ker gre za osebno pravico, je sodišče prve stopnje pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ugotavljalo za pokojno A.A. in ji priznalo to pravico ter tožencu naložilo, da dajatev iz tega naslova izplača tožniku.