TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožbi se delno ugodi in se odločba Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 odpravi v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007, 2007/2008, 2008/2009 in 2009/2010, in v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za kršitev 81. člena Pogodbe o Evropski skupnosti oziroma 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ter se v tem obsegu zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po vročitvi sodbe do plačila.

Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku nadzora, zato sklicevanje na določbe o zastaranju pregona za prekršek ni utemeljeno.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije, ki je v tej zadevi uporabljena kot prepričevalni argument zaradi enake vsebine evropske in slovenske pravne ureditve omejevalnih sporazumov, izhaja, da je temeljna zahteva določb PES o konkurenci, da vsak gospodarski subjekt samostojno določa politiko, ki jo namerava voditi na trgu. V tem smislu 81. člen PES odločno nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med podjetji, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo, ali ki se ga namerava držati, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu. Urad je v 69. točki izpodbijane odločbe ugotovil, da priporočilo o ceni dejansko vpliva na poslovno politiko vseh subjektov na trgu in omejuje cenovno konkurenco med njimi. Ker torej 81. člen PES in 6. člen ZPOmK-1 prepovedujeta že sam stik med podjetji, ki vpliva na njihovo cenovno politiko, tožbene navedbe o posledicah takšnega stika za presojo o tožnikovi kršitvi v sezoni 2005/2006 niso pravno pomembne.

Sklicevanje na bistveno različne cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle ni pravno pomembno glede sezon 2000/2001 do 2003/2004 in glede sezone 2005/2006. Za te sezone je Urad na podlagi zapisov s sestankov ugotovil, da so se stranke postopka dogovarjale o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle. Prepovedano je že samo dogovarjanje o cenah, zato ugotavljanje posledic tega dogovarjanja ni potrebno.

Drugače pa velja glede sezon 2004/2005, 2006/2007, 2007/2008 in 2008/2009. Urad za te sezone ni pridobil neposrednih dokazov o dogovorih med strankami postopka. V teh sezonah je na obstoj dogovorov o cenah sklepal na podlagi usklajenih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle, navedenih v tabeli iz 28. točke izpodbijane odločbe, pri čemer iz 50. in 58. točke izpodbijane odločbe izhaja, da Urad pod pojmom usklajene cene razume enake oziroma podobne cene smučarskih vozovnic. Zgolj na podlagi podobnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle, pri čemer Urad ne pojasni, kdaj so si cene podobne, brez kakršnekoli analize gibanja cen v teh sezonah glede na predhodno sezono, ni mogoče govoriti o vzporednem ravnanju subjektov na trgu, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o usklajenem ravnanju.

Z navedbo o razlogu za dvig cene smučarske vozovnice na 28 EUR, ki se je na trgu odrazilo kot vzporedno obnašanje, je tožnik omajal domnevo, da bi bilo usklajeno ravnanje edina verjetna razlaga vzporednega obnašanja. Ker Urad pri ugotavljanju tožnikove kršitve v sezoni 2009/2010 ni presojal tožnikovih navedb o razlogu za dvig cene dnevne smučarske vozovnice v tej sezoni, tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvu, pomembnem za izdajo izpodbijane odločbe.

Urad je znatni učinek na trgovanje med državami članicami utemeljil na trgovanju s poslovnimi deleži podjetij, ki upravljajo smučišča v Republiki Sloveniji. Ugotovil je, da omejevalna ravnanja strank postopka otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti, saj Urad ni pojasnil, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu.