TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-3968/2019-1-04-130-01 z dne 4. 6. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker pa ni jasno, za katere po rabi in po velikosti kakšne površine v tem primeru (oziroma pri vseh zemljiščih, ki so v odločbi opredeljena kot pozidana zemljišča) gre, hkrati pa (kot tudi ugovarja tožnik) iz obrazložitve tudi ni razvidno, na čem temeljijo podatki o opredelitvi dejanske rabe zemljišč, torej, katera dokazila je organ upošteval, ko je te podatke pri svoji odločitvi uporabil, kot tudi kateri kriteriji in katere določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Celje so bile uporabljene in za katera zemljišča, je obrazložitev pomanjkljiva do te mere, da je treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz tega razloga.

Po presoji sodišča dajejo že zgolj določbe 6. poglavja ZSZ/84 odgovor na vprašanje, ali je mogoče za poslovne površine šteti tudi površine zemljišč, ki niso neposredno ali v najožjem pomenu namenjene opravljanju tožnikove poslovne dejavnosti. Namen zakonodajalca je namreč mogoče povzeti iz četrtega odstavka 60. člena ZSZ/84, ki poslovne površine ne opredeljuje le kot poslovni prostor, temveč tudi površino vseh prostorov, ki so z njim funkcionalno povezani. Predmetne površine po petem odstavku tega člena niso izenačene s poslovnim prostorom, temveč s poslovnimi površinami, za katere je kriterij funkcionalna povezanost s poslovnim prostorom. Povedano drugače: dostopne oziroma dovozne poti ali parkirišče za stranke niso funkcionalno povezani nič manj, kot npr. hodnik, sanitarije, ipd., saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov.