TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 189/2001 z dne 22. 3. 2002 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 1116/96 z dne 8. 9. 2000 se zavrne.

Sodišče prve stopnje je kršilo pravico pritožnice iz 22. člena Ustave, ko v svoji odločitvi ni odgovorilo na bistvene izmed njenih navedb in je brez vsakršne obrazložitve zavzelo stališče o uporabi petletnega zastaralnega roka za zastaranje plač. Zadostnih oz. ustreznih razlogov za takšno odločitev ni v svoji sodbi navedlo niti Višje sodišče, s čimer je kršilo pravico pritožnice iz 25. člena Ustave. Izpodbijano sodno odločbo, s katero so bile kršene človekove pravice, Ustavno sodišče praviloma razveljavi. Posebne okoliščine obravnavanega primera pa Ustavnemu sodišču narekujejo odstop od tega splošnega pravila. Obravnavana zadeva namreč sodi v skupino množičnih sporov, v katerih so delavci kot tožniki tožili pritožnico na plačilo razlik v plači. Tožbeni zahtevki v vseh zadevah so bili oprti na v bistvenem enako dejansko in pravno podlago, podobni pa so bili tudi ugovori pritožnice, s katerim je nasprotovala tem zahtevkom. Razlogi za stališče o uporabi petletnega zastaralnega roka za zastaranje terjatev plač, ki v izpodbijanih sodbah niso ustrezno obrazloženi, so tako zadovoljivo obrazloženi v nekaterih drugih izmed teh sodnih odločb. Upoštevaje dejstvo, da je bila pritožnica z eno takšno sodbo nedvomno seznanjena, in povezanost omenjenih zadev ni mogoče trditi, da pritožnica sploh ne bi bila seznanjena z razlogi za stališče sodišč o uporabi petletnega zastaralnega roka, na katerih temelji tudi odločitev v obravnavani zadevi. Namen ustavne zahteve po obrazloženosti sodne odločbe je bil torej na opisani način dosežen. To pa Ustavnemu sodišču izjemoma dovoljuje, da upoštevaje načela procesne ekonomike zgolj zaradi ugotovljene procesne kršitve ne razveljavi izpodbijanih odločitev.