TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 9. 4. 2020 se zavrne in se sklep potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 9. 4. 2020.

II. Pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 4. 9. 2020 se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo zoper sklep z dne 4. 9. 2020 se pridrži za končno odločbo.

III. Pritožba upnice zoper I. točko izreka sklepa z dne 8. 1. 2021 se zavrže, pritožbi zoper II. točko izreka sklepa z dne 8. 1. 2021 pa se ugodi in se sklep v tem delu spremeni tako, da dolžnik sam krije svoje stroške predloga za odlog izvršbe.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 8. 1. 2021.

S parkiranjem vozila je prišlo do ponovnega motenja posesti. Dolžnik sicer navaja, da vozila ni parkiral neposredno na poti, temveč ob njej, vendar pa ob tem ne nasprotuje oziroma ne prereka upničinih navedb, da je razpoložljivo širino dovoza s parkiranjem zožil na 134 cm, ravno tako ne trdi, da bi upnica kljub parkiranemu vozilu lahko neovirano dostopala do svojih parcel.

Držijo sicer navedbe dolžnika, da je upnica trdila, da obveznost v osnovnem izvršilnem postopku I 000/2019 ni bila izpolnjena v celoti, temveč le delno, vendar pa po oceni višjega sodišča določbe prvega odstavka 229. člena ZIZ ni mogoče razumeti in interpretirati tako ozko in strogo gramatikalno, kot se zavzema dolžnik, torej da bi morala biti za možnost izdaje novega sklepa o izvršbi zaradi ponovnega motenja obveznost po sklepu o izvršbi izpolnjena v celoti (in da bi moral biti predhodni izvršilni postopek že ustavljen). Jezikovno razlago norme namreč dokončno determinira šele njena povezanost z drugimi zakonskimi določbami in njena umeščenost v pravni sistem preko teleološke in sistemske razlage, katerih cilj je dognati smisel in predvsem namen določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote. Določbo prvega odstavka 229. člena je zato treba razlagati skladno z namenom posestnega varstva, ki je v preprečevanju samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari.

Namen, ki ga v posestnem sporu zasleduje upnica, je doseči neoviran in nemoten dostop do svojih parcel preko dolžnikove parcele, ta namen pa je bil v postopku I 000/2019 tudi dosežen. Upnica je namreč že v predlogu pojasnila, da ji je dolžnik kljub le delni izpolnitvi obveznosti po izvršilnem naslovu omogočil hojo in vožnjo preko svoje parcele na njene parcele (tega dolžnik v tem postopku tudi ne zanika), nato pa je s parkiranjem vozila njeno posest ponovno motil. Ker upnica že razpolaga z izvršilnim naslovom, s katerim se dolžniku prepoveduje s takimi ali podobnimi dejanji ali kakšnimi koli drugimi dejanji posegati v posest upnice, ne more uspešno vložiti nove tožbe ob vsakem ponovnem motenju, temveč ji je pravno varstvo treba zagotoviti v okviru 229. člena ZIZ.

Tudi pri presojo bistvene podobnosti ali različnosti motenja je treba izhajati iz prej pojasnjenega namena posestnega varstva, ki ga zasleduje upnica, torej iz namena zagotavljanja nemotenega in neoviranega dostopa preko parcel dolžnika na parcele upnice. Tako kot je dolžnik upnici posest motil s preprečitvijo dostopa s postavitvijo les in ograj, ji je dostop efektivno enako preprečil tudi s parkiranjem avtomobila, s katerim je dovozno pot zožal do te mere, da upnica s svojim avtomobilom po njej ni mogla priti do svojih parcel, zato je pritrditi prvostopenjskemu zaključku, da gre za bistveno podobno motenje posesti.

Glede na dosedanji potek izvršilnega postopka je bil upničin predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova utemeljen, saj je bil dolžnikov ugovor zavrnjen, posledično pa so stroški predloga potrebni za izvršbo in je upnica za njihovo izterjavo utemeljeno predlagala opravo premičninske izvršbe. Kljub dolžnikovemu uspehu s predlogom za odlog premičninske izvršbe zato ni mogoče šteti, da bi upnica dolžniku stroške predloga za odlog povzročila neutemeljeno, in ji jih ni mogoče naložiti v plačilo.