TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Dolžnik, ki je plačal isti dolg dvakrat, vendar vsakokrat na podlagi
drugega izvršilnega naslova, nima pravice zahtevati plačila na
podlagi 212. čl. ZOR.

Tožeča stranka je svoj dolg plačala dvakrat in sicer dvema različnima
pravnima osebam, obakrat na podlagi izvršilnega naslova.
Proti tožeči stranki je najprej vložila mandatno tožbo na plačilo
terjatve sedanja tožena stranka, ki ni bila aktivno legitimirana,
vendar je v pravdi uspela, ker je tožeča stranka (takrat tožene)
sprva sicer vloženi ugovor proti izdanemu plačilnemu nalogu,
umaknila.
Kasneje pa je proti tožeči stranki vložil tožbo pravi upnik, in v
pravdi uspel. Dokazal je, da je bila terjatev proti sedaj tožeči
stranki, že pred prejšnjo pravdo proti njej zarubljena.
Tožeča stranka je nato vložila tožbo proti toženi stranki iz naslova
neupravičene pridobitve. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek
zavrnilo, ker je smatralo, da bi morala tožeča stranka v prejšnji
pravdi med strankama ugovarjati, da je bila terjatev zarubljena. Na
pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve
stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo in tožbo zavrglo. Ugotovilo
je, da zahteva tožeča stranka povračilo tistega zneska, ki ga je
morala toženi stranki plačati na podlagi pravnomočnega plačilnega
naloga. Zavzelo je stališče, da tisti, ki nekaj plača na podlagi
pravnomočne sodne odločbe, ne more zahtevati vrnitve plačanega
zneska, dokler obstoji omenjeni izvršilni naslov. Njegovo vrnitev
lahko zahteva šele takrat, ko je že obstoječi izvršilni naslov
prenehal veljati zaradi tega, ker je tisti, proti kateremu se je
glasil, v postopku izrednega pravnega sredstva uspel.
Proti temu sklepu je tožeča stranka vložila revizijo, ki jo je
revizijsko sodišče zavrnilo iz razloga, ker je bilo plačilo izvršeno
na osnovi pravnomočnega in izvršljivega plačilnega naloga in ker je
stvar pravnomočno razsojena. Zakoniti pravni naslov je nastal prav
zaradi ravnanja tožeče stranke, ki je v prejšnji pravdi med strankama
umaknila ugovor proti plačilnemu nalogu, čeprav je vedela, da je
terjatev njenega upnika zarubljena.
Sicer pa, tako je menilo revizijsko sodišče, tudi če bi bilo
opavljeno dvakratno plačilo istega dolga, revizija ne bi mogla
uspeti. Po 212. čl. ZOR predpisana obveznost vračila v primeru, ko je
bil dolg plačan dvakrat, čeprav enkrat tudi na podlagi izvršilnega
naslova, v danem primeru ni nastala. Citirana določba temelji na tem,
da dvakratno plačilo dolga predstavlja plačilo po dveh pravnih
temeljih. Obstoj enega pravnega temelja pa izključuje, onemogoča
obstoj drugega pravnega temelja, kajti že s prvim opravljenim
plačilom je pravni naslov prenehal obstojati (condictio causam
finitam). V danem primeru pa se plačili, ki jih je izvršila tožeča
stranka, po pravnem temelju ne izključujeta.