TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da ima prvostopno sodišče prav, da odločba prekrškovnega organa temelji na nezakonitem dokazu v zvezi z izvedbo hišne preiskave, ki je bila izvedena 8. 9. 2016. V skladu s 7. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 se tako v rednem, kot tudi v hitrem postopku o prekršku v zvezi z izvedbo hišne in osebne preiskave uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki pa v prvem odstavku člena 216 ZP-1 izrecno določa, da pri hišni preiskavi imajo pravico biti navzoči tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje oziroma njegov zastopnik (poleg dveh solenitetnih prič). Natančno branje zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča dne 8. 9. 2016 ne izkazuje, da je ob tej hišni preiskavi bil navzoč osumljenec F. H., ki naj ne bi na tem naslovu bival že več mesecev. Po povedanem je torej ključni razlog za zaključek o tem, da hišna preiskava 8. 9. 2016 ni bila izvedena v skladu z določbami ZKP ni v tem, da se je odredba za hišno preiskavo glasila na F. H., ne pa na storilca, kajti z vidika zakonitosti pridobljenih dokazov pri hišni preiskavi ni bistveno, ali je uporabnik prostora identičen z osebo, ki je navedena v odredbi, kajti podatek o lastniku stanovanja se uporablja zgolj zaradi identifikacije stanovanja, ki se preiskuje, ne pa zato, da bi se kakorkoli omejil krog upravičencev iz člena 36. Ustave RS in drugega odstavka člena 215 ZKP. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je namreč ključna pomanjkljivost izvedene hišne preiskave v tem, da uporabniku ene izmed sob, to je storilcu M. Š., za katerega ne obstaja podatek, da na tem naslovu naj ne bi bival, ni bilo omogočeno, da bi bil pri izvedbi hišne preiskave navzoč, niti ni razvidno, da je o izvedbi hišne preiskave bil obveščen, kar je ključno za presojo o (ne)zakonitosti dokaza, na katerega se opira odločba prekrškovnega organa, katero je prvostopno sodišče ob uradnem preizkusu vložene ZSV (6. alineja člena 62.a ZP-1) povsem pravilno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.