TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Iz notarskega zapisa ne izhaja, da bi bila odgovornost B. B. za poplačilo dolga omejena zgolj na nepremičnine, nasprotno je jasno zapisano, da lahko upnik v primeru, da dolžnik (B. B.) in zastavitelj (C. d.o.o.) ne bosta izpolnjevala svojih obveznosti, izterja svojo terjatev neposredno v izvršilnem postopku s prodajo zastavljenih nepremičnin kakor tudi s prodajo drugega premičnega ali nepremičnega premoženja ali sredstev na katerem koli računu ali premoženju dolžnika. Dolžnik torej za dolg odgovarja z vsem svojim premoženjem, zato je njegov ugovor omejene odgovornosti neutemeljen, prav tako kot so neutemeljene tudi ugovorne navedbe, da je svoje jamstvo za poplačilo kreditnega razmerja izčrpal, ker so bile zastavljene nepremičnine že prodane.

Pravni red ne daje podlage za zahtevo, da bi notarski zapis moral biti opremljen s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti. Notarski zapis namreč ni odločba in učinka pravnomočnosti niti ne more pridobiti, kvaliteto izvršljivosti, ki je pogoj, da ima naravo izvršilnega naslova, pa ima, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla.

Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove ničnosti, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove pravilnosti in upniku na tej podlagi z učinkom pravnomočnosti trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

Morebitne predhodne obremenitve nepremičnine ne preprečujejo izvršbe v korist upnika s slabšim vrstnim redom.

Oprava izvršbe zaradi poplačila upnikove denarne terjatve že po sami naravi in vsebini zmeraj predstavlja poseg v dolžnikovo premoženje, s katerim je dolžnik ob dejstvu, da obveznosti ni plačal, lahko računal že od leta 2010 dalje, ko je terjatev zapadla, oziroma vsaj od leta 2012 dalje, ko je upnik začel s postopki njene izterjave. Poseg v premoženje v okviru prisilne realizacije terjatve predstavlja le logično posledico in neločljivi ter neizogibni del vsake izvršbe, tega pa po večinskem stališču sodne prakse ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe.