TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v II. točki izreka tako, da se glasi:

„II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 plačati znesek 173,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 3. 2013 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 17,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2013 do plačila) se zavrne.“

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Toženec v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožnikovega zahtevka iz naslova neizplačanih plač napačna, ker je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, po katerem je tožnik dobil za obdobje, ko se je pri tožencu delalo, plačo, v obdobju, ko se ni delalo, pa so mu bili plačani le davki in prispevki. Takšen dogovor je v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati ustrezno plačilo za opravljanje dela (42. člen ZDR), določeno v pogodbi o zaposlitvi (8. alineja prvega odstavka 29. člena ZDR). Tožnik in toženec sta bila zato dolžna spoštovati določbe ZDR in bi bil kakršenkoli dogovor o tem, da tožnik v določenih obdobjih leta ni upravičen do plačila za delo, ničen (86. člen OZ).