TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi:

„Ugotovi se, da je v celoti podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke.“

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba drugotožene stranke se zavrže.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke in prvotožene stranke se pridrži za končno odločbo. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

V tem sporu tožnik od prvotožene stranke (delodajalec) in drugotožene stranke (zavarovalnica, pri kateri je imela prvotožena stranka zavarovano svojo odgovornost) vtožuje plačilo odškodnine za nezgodo pri delu. Drugotožena stranka (zavarovalnica) se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o temelju odškodninske odgovornosti, po kateri obstoji odškodninska obveznost prvotožene stranke v višini 70 %. Ker izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje ne posega v pravni položaj drugotožene stranke, saj ne določa njene odškodninske odgovornosti za nastalo škodo, pritožba ne more izboljšati njenega pravnega položaja, zato drugotožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo, v posledici česar je treba njeno pritožbo kot nedovoljeno zavreči.

Tožnik je kritičnega dne delal na podestu, pri čemer ga je nadzoroval delavec tožene stranke. Zaradi hitenja pri delu je prišlo do udarca oziroma pri sestopu do zdrsa in udarca v petnico. Poškodba je nastala zaradi dejstva, ker se oko ni moglo pravočasno prilagoditi gledanju na daleč in da je hitel zaradi strahu zaradi izgube zaposlitve, kar vse je prispevalo k zdrsu in udarcu. Glede na to, da je bila prvotožena stranka seznanjena s tožnikovimi zdravstvenimi omejitvami ter je dopuščala delo, pri katerem je lahko prišlo do poškodbe, izključuje tožnikovo soodgovornost za škodo. Splošno znano dejstvo je, da delavci zaradi strahu pred možnostjo izgube zaposlitve redko odklonijo delo, ki jih objektivno zdravstveno ogroža, posebej v zaostrenih pogojih ekonomske in finančne krize. Zato tožnikove privolitve, da bo opravljal delo kljub slabšemu vidu, ni mogoče opredeliti kot soprispevek k nastali škodi.