TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Premoženje, ki sta ga pravdni stranki pridobili skupaj (pretežno je bilo pridobljeno do leta 2007), ni skupno premoženje, glede katerega bi veljala domneva iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, da sta deleža pravdnih strank na njem enaka, mogoče pa bi bilo dokazovati drugačne prispevke.

Razmerje med pravdnima strankama ni societas, ampak solastninska skupnost po prvem odstavku 65. člena SPZ. V 1003. členu OZ je jasno poudarjena subsidiarna narava določb XXVIII. poglavja. Pravila posebnih zakonov imajo prednost pred splošnimi pravili OZ o skupnostih, prav posebej je treba izpostaviti subsidiarnost določb OZ o skupnosti v primerjavi z ureditvijo solastnine v SPZ.

Solastno premoženje sta pravdni stranki pridobivali na podlagi pravnih poslov. Pritožnik ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta postala solastnika v enakih deležih, torej vsak do ene polovice, nasprotno – pritrjuje ji. Glede na tak dogovor, ki je bil tudi realiziran z vpisi v zemljiški knjigi, ne more biti pomembno, koliko natančno je katera od pravdnih strank prispevala k nakupom oz. k nakupu konkretnega stanovanja. Vprašanje, kdo je plačal kupnino, za pridobitev lastninske pravice sploh ni odločilnega pomena. Še manj odločilno je, koliko je katera od pravdnih strank prispevala za kakšne druge skupne investicije ali stroške. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek (in ugovore) za obravnavanje drugih premoženjskih razmerij ni bilo nobene podlage.

Ker je toženec ob prodaji solastne nepremičnine zadržal vso kupnino, mora tožnici vrniti del, ki ustreza njenemu solastninskemu deležu. Delitev kupnine je namreč posledica solastninske pravice. Obstoja dogovora, da naj se kupnina med solastnika deli drugače kot v skladu s solastninskimi deleži strank, pritožnik ni uspel dokazati.