TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je otrokova mati izpolnila vse zahteve, ki so ji bile naložene ob izreku ukrepa odvzema otroka, čemur pritožnik ne nasprotuje. To, da jih je izpolnila že v letih 2013, 2014 in 2015, ne more biti v materino škodo. V postopku ni bilo ugotovljeno (niti določno zatrjevano), da bi na materini strani obstajal kakršenkoli dejavnik tveganja, ki bi lahko ogrožal njenega mladoletnega sina.

Če pri enem od staršev ni razlogov za izrek ukrepa (pri drugem pa so), je mogoče otrokovo korist zavarovati z izrekom drugačnega ukrepa - z omejitvijo starševske skrbi preostalemu. Enako mora veljati ob odločanju o prenehanju ukrepa - če pri enem od staršev ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi bila njegova vzgoja in varstvo za otroka ogrožajoča, mora ukrep prenehati. Morebitno ogrožanje s strani drugega od staršev pa je mogoče reševati z izrekom blažjega ukrepa.

To, da so vsi udeleženci obeh postopkov, ki ju sodišče združi v skupno obravnavanje, isti, ni pogoj za združitev postopkov. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je (bilo) v skladu z načelom največje koristi otroka, ki jo je treba spoštovati že pri izvedbi postopkov, ne le pri vsebini odločitev. Načelo največje koristi otroka utemeljuje zahtevo po čim bolj celoviti obravnavi vseh vprašanj o otroku, ki jih sodišče rešuje, kar je tudi v interesu ekonomičnosti postopka; hkrati pa varuje otroka pred nepotrebnim podvajanjem dokazovanja.

Pritožbena teza, da je (za pravilnost odločitve) pravno pomembno, kdo je predlagatelj, kdo nasprotni udeleženec in to, ali morda postopek teče po uradni dolžnosti, je glede na naravo postopka (v katerem je v vsakem primeru v ospredju otrokova korist) zgrešena. Dokazno breme matere v zadevi, kot je obravnavana, ni v ničemer odvisno od tega, ali nastopa v vlogi predlagateljice ali v vlogi nasprotne udeleženke, in tudi ne od tega, ali sodišče vodi postopek po uradni dolžnosti ali na podlagi predloga upravičenega predlagatelja.

Če se pritožnik v pritožbi zoper končno odločbo jasno in nedvoumno ne pritoži tudi zoper sklep (o zavrnitvi predloga za izločitev), ga pritožbeno sodišče ne more po uradi dolžnosti razveljaviti ali spremeniti, niti tedaj, ko bi sicer pritožbi ugodilo.