TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha iz ZPP in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Vendar pa so neutemeljene zahteve dolžnika, da bi sodišče o stroških moralo v konkretnem primeru odločiti le na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. V okviru omenjenih posebnosti izvršilnega postopka je namreč kot odločilno treba upoštevati, da upnik v izvršilnem postopku že razpolaga z izvršilnim naslovom (za razliko od pravdnega postopka, v katerem si izvršilni naslov šele prizadeva pridobiti). Vsak umik izvršilnega predloga zato še ne pomeni avtomatično pravice dolžnika do povrnitve stroškov pred umikom vloženega ugovora, temveč je v vsakem konkretnem primeru treba presoditi upnikove razloge za umik predloga in subjektivno potrebnost dolžnikovega ugovora ter tudi v primeru umika primarno upoštevati krivdni princip iz šestega odstavka 38. člena ZIZ, po katerem mora upnik dolžniku povrniti le stroške, ki mu jih je povzročil neutemeljeno.

Upnik je predlog za izvršbo vložil na podlagi takrat obstoječe in izvršljive odločbe, strinjal se je z odlogom izvršbe in z odlogom odločanja o dolžnikovem ugovoru do odločitve o pritožbi zoper to odločbo, takoj po njeni odpravi s sodbo upravnega sodišča pa je predlog za izvršbo umaknil. S takim postopanjem upnik dolžniku stroškov ugovora, ki niti ni bil utemeljen, ni povzročil neutemeljeno, zato jih dolžnik kljub poznejši odpravi izvršilnega naslova in posledični ustavitvi postopka krije sam.

Neutemeljenosti povzročitve stroškov upniku prav tako ni mogoče očitati v zvezi z dolžnikovim predlogom za odlog izvršbe. Upnik se je z dolžnikovim predlogom za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve o izvršilnem naslovu in z odložitvijo odločanja o ugovoru za isto obdobje strinjal, sodišče pa je zaradi upnikovega strinjanja izvršbo odložilo na podlagi 72. člena (odlog na predlog upnika) in ne na podlagi 71. člena ZIZ (odlog na predlog dolžnika), zato kljub odlogu niti ni mogoče govoriti o dolžnikovem uspehu s predlogom. S svojim ravnanjem je upnik odložil svoje sodno varstvo in omogočil, da se neposredna izvršilna dejanja na dolžnikovo nepremično premoženje v tem času niso opravljala, na ta način pa je tudi preprečil nastanek nadaljnjih izvršilnih stroškov. Upnikovo opisano postopanje predstavlja skrbno in ekonomično ravnanje, ki mu ni mogoče pripisati kakršnekoli krivde za nastanek dolžnikovih stroškov, posledično pa mu jih tudi ni mogoče naložiti v plačilo in jih mora dolžnik kriti sam.