TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 2.279,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

V skladu z določbo 267. člena PDEU SEU ni pristojno presojati nacionalne zakonodaje članic EU, ki ni v povezavi z evropsko zakonodajo. V spornem primeru sta pravdni stranki sklenili - ne obvezno zavarovanje v cestnem prometu - temveč prostovoljno - pogodbeno zavarovanje (AO plus), katerega pa Direktiva, kot tudi ne vse druge prejšnje direktive, navedene v sodbi C-162/13 SEU, niti kakšen drug predpis EU ne ureja. Torej ne gre za kogentna pravila evropskega prava, katera bi moralo sodišče uporabiti v konkretnem primeru, s čimer odpade tudi možnost presoje v smislu navedene interpretacije sodbe SEU. To še posebej velja v spornem primeru, ko sta pravdni stranki vezali zavarovalni primer ožje – na škodo nastalo v prometni nesreči in ne na vsakršno uporabo vozila; zgolj v slednjem primeru bi se lahko nakazala možnost posredne evro skladne razlage tudi s pomočjo interpretacije pojma uporabe vozila, kot to izhaja iz navedene sodbe SEU.

V spornem primeru gre za pogodbeno avtonomijo zavarovalnice in zavarovanca, ki izključuje tudi uporabo določb ZOZP, ki ureja le obvezna zavarovanja, med drugim tudi določbe 1. točke 1.a člena ZOZP, ki definira širši pojem od prometne nesreče - vsakršno nesrečo, ki nastane zaradi uporabe prometnega sredstva, torej dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe vozila.