TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi ter se sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

„1. Ugotovi se, da je prvo tožeča stranka V. B. lastnik nepremičnine, parc. št. 355/17, gozd, 114 m2, vl. št. 214, k.o. X.

2. Ugotovi se, da je drugo tožeča stranka F. K. lastnik nepremičnine, parc. št. 355/16, gozd, 186 m2, vl. št. 214, k.o. X.

3. Ugotovi se, da je tretje tožeča stranka J. M. lastnik nepremičnine, parc. št. 355,21, gozd, 183 m2, vl. št. 214, k.o. X.“

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.467,84 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Kupec nepremičnine se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, če je opustil raziskovalno dolžnost glede stanja nepremičnine v naravi. Zlasti ob dejstvu, da se drugo toženec z nakupom nepremičnin ukvarja profesionalno, bi v okviru skrbnosti dobrega gospodarstvenika moral vedeti, da vknjiženo stanje nepremičnin ne odraža vedno resničnega stanja.

Lastninsko pravico na nepremičnini je mogoče priposestvovati tudi izvenknjižno. To pomeni, da opravičljiva zmota priposestvovalca, ki je pogoj za njegovo dobrovernost, ni nujno oprta na usklajeno zemljiškoknjižno stanje, temveč lahko izhaja tudi iz drugih okoliščin.

Zgolj dejstvo, da so bili tožniki s strani lastnikov sosednjih nepremičnin opozorjeni, da je za pridobitev lastninske pravice potreben še vpis v zemljiško knjigo, ne predstavlja zadostnega argumenta, ki bi vplival na dobro vero tožnikov in z gotovostjo dokazal njen neobstoj. Tožniki so se namreč ves čas priposestvovalne dobe zavedali, da v zemljiško knjigo niso vpisani, pa so (opravičeno) zmotno mislili, da to na njihovo upravičenje do posesti ne bo vplivalo.