TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Sodišče je na eni strani zaključilo, da je v začasni situaciji in prilogi naveden material na skladišču. Zagovornik v zvezi z navedenim zaključkom utemeljeno opozarja na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; zaključek sodišč (točke 56, 58 in 124 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točka 50 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) glede dejstva, da naj bi bil material v začasni situaciji oziroma prilogi naveden zgolj v drobnem tisku, je v precejšnjem nasprotju s samima tema listinama, saj je material v obeh listinah naveden v pisavi, ki se od siceršnje pisave, uporabljene v listinah, ne razlikuje. Sodišče je zaključilo, da material na skladišču skladno z javnim razpisom in pogodbo o sofinanciranju ne predstavlja podlage za izplačilo sredstev (pri čemer dejstvo, ali je bil material dejansko nabavljen in se je nahajal na skladišču, ni relevantno). Na drugi strani je sodišče obrazložilo, da je do preslepitve ministrstva prišlo na podlagi listin z lažno vsebino, pri čemer je zaključek o listinah z lažno vsebino posplošen in v nasprotju z zaključkom, da je v listinah naveden material. Sodišče je obstoj preslepitve utemeljilo na podlagi zaključka, da so bili ministrstvu predloženi lažni podatki, kar pa se, kot že navedeno, razlikuje od v izreku sodbe obsojencu očitanega zatrjevanja, da se v gradbene situacije in zahtevek za sofinanciranje investicije lahko vključi "material na skladišču". Nasprotje med navedenimi razlogi, ki so odločilni za izkazanost preslepitve, je precejšnje, saj na podlagi tako nasprotujočih si razlogov sodišča ni mogoče zaključiti, ali je v obravnavanem primeru prišlo do preslepitve ministrstva, s tem pa tudi, ali je podano obravnavano kaznivo dejanje. V obravnavani zadevi je tako podano precejšnje nasprotje med odločilnimi dejstvi, s čemer je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Obrazložitev sodišča se nanaša na dejanje, ki se v izreku sodbe očita D. M. in A. E. kot njenemu pomočniku, pri čemer se sodišče z očitki izreka sodbe, ki se nanašajo na obsojenca v zvezi z izvedbo gradbenih del (torej katera dela so oziroma bi lahko bila opravljena do sredine decembra 2009) in z vprašanjem morebitnega (kvantitavnega) ekscesa D. M. ni ukvarjalo. Kot že navedeno, so v obravnavani zadevi dejstva v zvezi z izvedbo del do sredine decembra 2009 odločilna za presojo (konkretnih) zakonskih znakov obsojencu očitanega napeljevanja. Ker izpodbijana sodba sodišča prve stopnje o delih, ki so oziroma bi lahko bila izvedena do sredine decembra 2009 nima razlogov, je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik po presoji Vrhovnega sodišča prav tako utemeljeno opozarja na nejasne razloge sodišč v zvezi z napeljevalčevim naklepom, ki se mora nanašati na napeljevanje in na kaznivo dejanje, h kateremu napeljevalec napeljuje (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).