TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Pravica do zasebnosti je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena). Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept razumno pričakovane zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Tako pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti.

Vstop oškodovancev v prostore, ki jih je imel v posesti obsojenec, predstavlja poseg v njegovo pravico do zasebnosti, vendar pa je omejitev te obsojenčeve pravice v konkretnem primeru ustavno dopustna. Oškodovanca v nepremičnino nista vstopila z namenom, da bi posegla v zasebnost obsojenca, ki se jima je izmikal in se ni odzival na njune pozive, temveč zato, da bi odvrnila neposredno grozečo škodo na njuni nepremičnini, ki bi nastala z odklopom električne energije ter (ob drugem vstopu, ko sta našla prepovedano drogo) z namenom, da preverita, od kod nenavaden zvok, ki se je pojavil, kljub mirovanju električnega števca.