TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožnikovih navedb o tem, da se je v Latviji slabo počutil in da ni bil zaželen, ni mogoče šteti za uveljavljanje resnih sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema določene države.

Tožnik s predloženimi informacijami ne more utemeljiti obstoja pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj so sistemske pomanjkljivosti predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Tožnik pa ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, na primer Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR, obravnaval azilni sistem v Latviji kot kritičen.

Tožnik je v upravnem postopku svoj strah zaradi istospolne usmerjenosti omenjal le v povezavi z vrnitvijo v izvorno državo Gano in ne v zvezi z Latvijo. Tožena stranka je Latvijo upravičeno štela za varno državo, saj je podpisnica EKČP in se zato domneva, da spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so z navedeno konvencijo zagotovljene. Ker tožnik ni navedel, da bi imel zaradi svoje istospolne usmerjenosti v Latviji kakšne težave ali da bi pri njem obstajal strah, da bo imel s tem težave, če bo vrnjen v Latvijo, se tožena stranka do tega dejstva v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni bila dolžna opredeliti.

Tožena stranka glede na to, da po Uredbi Dublin III velja domneva, da se vse države članice EU štejejo za varne države, ni bila dolžna ugotavljati dejanskega stanja v tej luči in se v izpodbijanem sklepu do tega vprašanja opredeljevati. Zgolj pavšalne tožbene navedbe tožnika o nevarnosti nespoštovanja načela nevračanja s strani Latvije pa za ovrženje domneve o tem, da ta država za tožnika ni varna, ne zadoščajo.