TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Analizi upoštevnega trga ni mogoče očitati nobenih nepravilnosti ali napak, ki bi lahko povzročile oziroma pomenile nezakonitost izpodbijane odločbe, ob upoštevanju še, da predstavlja analiza v bistveni vsebini strokovno delo, ki ga je pristojna izdelati toženka.

V ZEKom-1 so za vsako izmed predpisanih obveznosti določeni posebni pogoji v tem smislu, da zakon opredeljuje njeno vsebino, določa, katere okoliščine mora toženka upoštevati pri presoji in naložitvi obveznosti, obenem pa zakon pri določanju obveznosti na splošno pušča toženki določeno polje diskrecije (na kar tudi izrecno kaže uporaba izrazov "zlasti" in "lahko" v zakonskih določbah), s čimer se omogoča prilagoditev obveznosti ugotovitvam v konkretnem primeru. S tem je toženki med drugim omogočeno, da pri naložitvi obveznosti upošteva načelo sorazmernosti.

Ne glede na civilnopravno naravo pogodbenih kazni, če se pogodbeno kazen razume v kontekstu instituta civilnega prava po določilih OZ, sodišče sodi, da njihova naložitev v smislu obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo po ZEKom-1 ni materialnopravno napačna, saj jih je treba v obravnavani zadevi razumeti kot del obveznosti po ZEKom-1, ki v okviru posamezne obveznosti ne določa (izčrpno) posameznih konkretnih oblik ukrepov.

Iz tožnikovih lastnih navedb izhaja, da je seznanjen z modelom ERT, da pa bi moral biti model ERT "končen", pa v okoliščinah obravnavane zadeve ne vpliva na določnost naložene obveznosti. Toženka trdi, da po naravi stvari sam model ne more biti povsem fiksen in nespremenljiv ter da predstavlja model ERT, ki ga sama uporablja za izračune, za tožnika pripomoček, to pomeni, da je tožniku ta model na voljo (in po navedbah strank so tudi do sedaj tožniku bile na voljo različice modela), da tudi sam (vnaprej) preveri ustreznost cen, ki jih znotraj naloženih omejitev sicer določa prosto. Iz navedb strank ne izhaja, da tožnik ne bi imel vpogleda v model ERT, na katerega se – oziroma se bo opirala toženka, vsakokrat, ko bi menil, da ga potrebuje za lastno preverjanje oziroma tožnik temu konkretizirano ne ugovarja.

Tožnik sam trdi, da je toženka (že) pripravila nov model za izračunavanje WACC, ki ga je dala v javno posvetovanje, torej tožnik se bo do spremembe – tako višine kot samega izračuna WACC – lahko opredelil oziroma dal svoje pripombe (po navedbah toženke je tožnik to storil in prav tako tudi podal pripombe na posodobljen model WACC, čemur tožnik ne oporeka). Vsakokratna veljavnost same višine WACC po presoji sodišča kot taka ni dejstvo, na katerega bi toženka opirala svojo odločitev. Pri tem je treba upoštevati, da gre pri izpodbijani odločbi za regulacijo upoštevnega trga vnaprej. Potrebno je, da ima tožnik, pa tudi sicer zainteresirana javnost, možnost izjave o spremembah WACC (morebitne pripombe mora toženka ustrezno upoštevati oziroma nanje argumentirano odgovoriti v skladu z 204. členom ZEKom-1).