TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Prvi korak pri presoji utemeljenosti prošnje prosilcev za priznanje mednarodne zaščite je pravilna ugotovitev dejanskega stanja, ki ga je v naslednjem koraku potrebno subsumirati pod ustrezne določbe materialnega prava o pogojih za podelitev statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite ter presoditi, ali je pri prosilcu podan utemeljen strah, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju zaradi enega izmed taksativno določenih razlogov, oziroma ali pri njem obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

Ugotavljanje dejanskega stanja v azilnih postopkih, predvsem zaradi nezmožnosti prosilcev predložiti ustrezna dokazila za svoje trditve, pogosto temelji na oceni verodostojnosti izjav prosilcev. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da „mora biti ugotovitev splošne verodostojnosti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.“ Temu pa je potrebno dodati še tri temeljne kriterije iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. Ti so 1. notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav, 2. zunanja (ne)konsistentnost in 3. ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal.

Dokazni standard naj bi bil v azilnih zadevah po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50%. Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.