TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka delno spremeni tako, da na novo glasita:

"III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2018 do plačila, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razliko do 11.900,00 EUR, se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 517,10 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

V skladu s splošnim načelom omejitve avtonomije pogodbenih strank, kot ga določa drugi odstavek 9. člena ZDR-1, se s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, ne morejo pa se te pravice določiti manj ugodno, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba. Izjemoma se v primerih, ki so taksativno našteti v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, pravice in obveznosti s kolektivno pogodbo lahko uredijo drugače, kot je določeno v ZDR-1. Med izjemami, ki omogočajo drugačno ureditev, kar lahko pomeni tudi za delavca manj ugodno ureditev, je tudi določba 222. člena ZDR-1, s tem da je v samem 222. členu ZDR-1 možnost takšne, drugačne ureditve omejena le na kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti. Navedeno pa pomeni, da prehodna določba 222. člena ZDR-1 strankam kolektivne pogodbe dejavnosti omogoča, da se dogovorijo, da se dodatek za delovno dobo prizna le za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.

S tem, ko je tožnik čistil ostružke v stružnici v času delovanja stroja, je vsekakor povečal verjetnost nastanka škodnega dogodka in je opustitev dolžne skrbnosti tožnika vplivala na nastanek škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba ovrednotiti nedopustno krivdno (neskrbno) ravnanje na obeh straneh, pri tem pa tehtati težo takega ravnanja (aktivnega oziroma pasivnega). Zaključilo je, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje določitev tožnikovega soprispevka v deležu 40 %.