TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v II. točki izreka glasi: "Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 267.320,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2018 do plačila, s tem, da je do višine 7.000 EUR njena obveznost solidarna z obveznostjo solidarnega dolžnika A. A. iz pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 000/2015 z dne 26. 11. 2021."

- v IV. točki izreka znesek 16.040,66 EUR nadomesti z zneskom 15.272,06 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 344,16 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti

Kadar je velika premoženjska škoda edini kvalifikatorni znak kaznivega dejanja, bi bilo pravdno sodišče vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede višine škode le toliko, kolikor škoda tvori znak kaznivega dejanja, kar pomeni, da civilno sodišče ne sme ugotoviti, da je škoda nižja od 50.001 EUR, ker bi tako poseglo v kvalifikacijo kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa pravdno sodišče pri ugotavljanju obsega škode v nobenem primeru ne bi moglo poseči v kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker sta v drugem odstavku 240. člena KZ-1 oba kvalifikatorna znaka (velika premoženjska škoda in velika premoženjska korist) določena alternativno. Povedano drugače, ne glede na to, kakšen obseg škode bi ugotovilo pravdno sodišče, to ne bi vplivalo na kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker bi šlo že zaradi višine premoženjske koristi za kvalificirano obliko.

Ker pravdno sodišče ni vezano na v izreku kazenske sodbe ugotovljen obseg škode, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču toženca, da mora tožnica v predmetnem postopku dokazati višino škode oziroma, da ji je nastala škoda, ki je višja od odvzete premoženjske koristi.

Tožnica kot oškodovanka ima v skladu z 169. členom OZ pravico do popolne odškodnine, pri čemer je treba upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Zaradi nastale škode tožnica ne sme biti prikrajšana, hkrati pa se ne sme z odškodnino obogatiti.

V primerih, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju kazenskega pregona oziroma s pravnomočnostjo kazenske sodbe. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.