TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče popolnoma soglaša s prvostopenjskim, da tožnica zahtevka po višini ni obrazložila v zadostni meri, da ga bilo mogoče preizkusiti. V prvi vlogi, v kateri mora tožnik v sporu majhne vrednosti navesti vsa relevantna dejstva in dokaze (451. člen ZPP), je navedla le, da dobavlja toploto na določeno odjemno mesto, številke računov in skupni znesek domnevnega dolga toženca, ki se izterjuje tudi v drugih postopkih. O pritožbeno omenjenih fiksnih stroških, obračunski moči, količini dobavljene toplote ali ceni niti besedice. Tudi v drugi vlogi, v kateri obširno navaja o sporazumu, delilnikih itd., tožnica sicer posplošeno omeni obračunsko moč (ne pove, koliko znaša), deleže (zopet ne pove, kolikšen je), fiksne stroške in vzdrževanje merilnika, vendar ne pove, koliko ti stroški znašajo (v odstotku ali absolutnem znesku). Skratka, tožnica ni podala nobenih trditev o tem, kaj sploh sestavlja vtoževane račune in zakaj. Zato je jasno, da višini toženka konkretizirano ni mogla ugovarjati – ker ni bilo tožničinih trditev, katerim bi lahko oporekala. Glede na povedano je tožba nesklepčna in jo je treba zavrniti.

Toženec mora imeti vselej možnost, da pravilnost obračuna preizkusi in mu po potrebi ugovarja, česar pa ne more storiti, dokler tožnica na trditveni ravni ključa delitve ne pojasni. Tožnica bi zato morala konkretizirano pojasniti ne le, kdo in kako je ključ delitve sprejel, temveč tudi, kako je ta ključ sestavljen oziroma kako deluje.