TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Ni pravne in dejanske podlage za pritožbeno stališče tožnika, po katerem naj bi bil toženec v zamudi in tožnik upravičen do zakonitih zamudnih obresti od posameznih zneskov akontacij zato, ker je vložil zahtevek pri tožencu 17.2.1992 in naj bi bil ta dolžan o njem odločiti v roku 60 dni in sicer tako, da bi moral zahtevku ugoditi, kar naj bi po pritožbenem stališču izhajalo direktno iz odločitve prvostopnega sodišča o razveljavitvi toženčevih zavrnilnih odločb z dne 7.4.1993 in 14.6.1993 ter v primernem času, torej do 30.4.1992 izplačati tožniku do tedaj zapadle zneske akontacij. Enako tudi ne, da naj bi toženec za priznane zneske akontacij za čas od 1.5.1992 dalje prihajal v zamudo vsakega zadnjega delovnega dne v mesecu za znesek akontacije za ta mesec, pri čemer se pritožba sklicuje na Sklepa o dnevih izplačevanja denarnih dajatev (Ur. list RS, št. 41/90 in št. 6/93). Za odločitev o tem delu zahtevka je bistveno vprašanje, ali je toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti.

Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da še ni prišel v zamudo, saj je dajatveni naslov določen in dajatev znana šele v sodnem postopku in določena s prvostopno sodbo, s katero je tožencu naložena izpolnitvena obveznost. Pravilno je torej uporabilo določbo 1. odstavka 277. člena ZOR.